Neustrezno obdelan spodnji del stavbe (viden cokel in neviden zasuti del s temelji) je še vedno glavni vir težav na fasadi (fotografije) in v stanovanju (plesen). Za starejše stavbe je to lažje sprejemljivo, nikakor pa ni dopustno za nove ali prenovljene. V tej rubriki so že opisane napake in podane rešitve za tri primere (suhi temelji, sanacija cokla, toplotni mostovi pri temeljih). V tem prispevku pa bomo spoznali najpogostejše napake, ki preprečujejo vlagi »časten« izhod (osuševanje) iz spodnjega dela stavbe. Praviloma se - tudi pri starejših stavbah - problem reši ali vsaj izrazito zmanjša že s kvalitetnim odvajanjem meteorne vode, izdelavo horizontalne in vertikalne drenaže ter materiali, ki omogoča izhlapevanje vlage (sušilni omet, opleski).

Hiša stoji na temelju, ki je v zemlji, del zidu višine 0.5 - 1 m nad terenom imenujemo podnožje ali cokel. Starejše hiše so običajno brez hidroizolacije ali pa je ta nepopolna, zelo stare hiše so celo brez temeljev, kot jih poznamo danes. Pri sanaciji moramo rešiti dva problema. Prvi je zaustavitev dviga talne vlage v podnožje zidu, drugi je odprava toplotnega mostu. Obe napaki vlažita zunanji zid na notranji strani, na katerega pride plesen. Plesen je posledica (tudi povečan % vlage v zraku in toplotne izgube), vzroka pa sta dva, vsak se rešuje posebej.

Na slikah je predstavljen sistem zaustavitve (hidroizolacije) kapilarne vlage s hidrofobno silikonsko tekočino Kemasol (Kema Puconci). Njihovi strokovnjaki naredijo brezplačen načrt sanacije, zato jih je vedno smiselno prositi za pomoč. V podnožje zidu se tesnilna tekočina vnaša z vlivanjem v izvrtane luknje, da lahko prepoji zid po celotnem prerezu. Sistem je dober in deluje, a reši le en del problema (zaustavi dvig talne vlage), ne pa drugega (toplotni most), ki se rešuje s toplotno izolacijo. Več v »Toplotni mostovi pri temeljih«.

Da bo sistem zaustavitve kapilarne vlage resnično deloval, ga moramo narediti pod višino notranjih tlakov, bolj natančno pod višino horizontalne hidroizolacije (Izotekt) tlakov. To pomeni tudi pod višino toplotne izolacije tlakov. V bivalnih prostorih naj bo ta 15 cm, v pomožnih in neogrevanih pa 5 cm. Če to nikakor ne gre, je možno zaporo kapilarne vlage postaviti višje, bočno zaščito pred vlago v notranje tlake pa dosežemo z dvigom hidroizolacije na steno, največ do vrha bodočega estriha.

Žal ni nič od tega upoštevano v primeru iz fotografij. Tesnilni sloj se dela nad višino notranjih tlakov, toplotna izolacija pa bo v najboljšem primeru prišla do asfalta. Zato bo tu nastal nov in še bolj izrazit toplotni most, ki bo povzročil v bivalnih prostorih na stiku stene in tlaka plesen. Navlaženje bo dvojno. Zaradi previsoko postavljene zapore še vedno od talne vlage, zaradi neupoštevanja pravila montaže toplotne izolacije na fasadi »pol metra čez« tudi zaradi kondenzirane vlage. Rezultat. Problemi ostanejo nerešeni, posledice tudi, lastnik se je le znebil kupčka denarja.

Sprejemniki sončne energije (SSE), imenovani tudi kolektorji so že stalnica naših streh, še vedno pa se pri montaži delajo nepotrebne napake. Največja izhaja iz prepričanja, da morajo biti SSE usmerjeni na čisti jug in postavljeni na 45 stopinj vertikalnega kota. Nejasnosti so tudi pri izbiri ploščatih ali vakuumskih SSE. Tu je dilema resnično velika, saj ni enostavnega odgovora. Načeloma imajo za poletno ogrevanje sanitarne vode prednost ploščati SSE, za zimsko ogrevanje prostorov in celoletno ogrevanje sanitarne vode pa vakuumski. Za 4 člansko družino je spodnja meja 6 m2 ploščatih SSE ali 4 m2 vakuumskih, ter 500 l bojler. Za ogrevanje prostorov in celoletno ogrevanje sanitarne vode pa okrog 15 m2 ploščatih ali 10 m2 vakuumskih in 2.000 l hranilnik tople vode (HTV). Ker je v njem »umazana« voda ogrevalnega sistema, moramo zagotoviti še čisto sanitarno vodo na enega od štirih uveljavljenih sistemov. Spirala v HTV, bojler v bojlerju, lamelni toplotni izmenjevalec ali zunanji bojler. Dimenzioniranje potrebnega števila SSE vedno naredi projektant, saj je število (moč sistema) odvisno od toplotnih izgub na obodu stavbe, te pa od debeline termoizolacije.

Zima nam s snegom in ledenimi svečami odkriva energetske pomanjkljivosti na obodu stavbe. Poleg težav s plesnijo v bivalnih prostorih so pomemben del tudi toplotne izgube. Na slikah so predstavljene tipične situacije, kjer lastniki po nepotrebnem »ogrevajo zvezde« vso kurilno sezono.

Na kvaliteto vgrajenega okna vpliva veliko elementov, saj so sodobna okna sestavljena iz različnih delov in materialov: okvir, krilo, steklo, okovje, tesnilo in dodatkov (senčila, poličke,...) ter zahtevna za vgradnjo. Ker šteje vsak sestavni del okna - vključno z montažo in vzdrževanjem - ga je potrebno jemati kot verigo, kjer najšibkejši člen določa kvaliteto celote. Starejši način vgradnje okna „na malto" izginja, poslavlja se tudi vgradnja »na purpen«, uveljavlja se RAL montaža, ki preprečuje ventilacijske izgube (pihanje) med okvirjem okna in obodno steno. V tem primeru je okno montirano neposredno na zid ali v slepi okvir.

Toplotni mostovi - srečamo jih praktično pri vsaki hiši - nastanejo na pomanjkljivem stiku strešne in fasadne termoizolacije. Problematični so pri bivalnih (ogrevanih) podstrehah. Posledica je plesen in pihanje zaradi slabe zrakotesnosti. Posledica vsega navedenega pa nepotrebne izgube toplote, kar lepo pokažeti obe fotografiji.

Pri temeljih, ki so očem in nadzornikom skriti, nam ne gre in ne gre. Obilica toplotnih mostov - pravzaprav eden, ki gre okrog in okrog stavbe - nastane v hipu. Slabšo polovico potem boli glava zaradi plesni in nerganja boljše polovice, ki se ne more znebiti plesnivega vonja, da o barvitosti sten, propadanju talnih oblog in pohištva ne govorimo. Oglejte si fotografije - ena pove več kot 1000 besed - in preberite komentarje pod njimi. Potem pa v prepričevanje izvajalcev, da vam naredijo temelje tako, kot se šika. Globina termoizolacije naj bo vsaj 0.5 m pod termoizolacijo tlaka v spodnji etaži. Ne pozabimo. Temelj je osnovna baza vsakega fundamenta.