|
Pohvalna rešitev
Praksa gre velikokrat nasprotno od teorije, dobrih nasvetov in učinkovitih rešitev. Rubrika je namenjena uporabnikom, da v besedi in sliki predstavite pozitivne energetske primere (svoje ali druge) in opozorite na podlagi lastnih izkušenj, kaj je dobra praksa in kakšne so rešitve. Vaše primere pošljite na e-naslov nep.slovenija@gmail.com, z veseljem jih bomo objavili.
PODROČJE: GRADNJA STAVBE
 PASIVNA HIšA
Napaka je predstava investitorjev kaj je, kaj ni, kar mora in kaj ne sme biti pasivna hiša. Pri tem bolj kot tehnologija prednjači zunanji izgled, ki da mora biti »pasivni«.
Rešitev je vedno v odgovoru investitorja, ko se vpraša: »Kaj želi?«. Podoba hiše je vedno in samo stvar okusa (arhitekture), potreb lastnika (koliko etaž in kateri prostori) ter danosti parcele. Na fotografiji je pasivna hiša v gradnji, ki po oblikovanju krši vsa »pasivna« pravila, saj izgleda kot vsaka »normalna« hiša. V kletni etaži bo en del ogrevan, drugi ne, na fasadi je betonski balkon. A hiša se gradi po vseh pravilih pasivne gradnje. Spremlja in nadzoruje jo Eko sklad, ki subvencionira gradnjo. Velja si zapomniti, da je pasivna gradnja zgolj in samo tehnologija po kateri se naredi montažna, lesena, masivna,... hiša. V pasivni tehnologiji se lahko zgradi renesančni grad, Janko in Metka hiško, moderno hišo, vkopano hišo, hišo z zeleno streho,... Omejitev pri oblikovanju je le domišljija.
 ELEMENTI TOPLOTNE IZOLACIJE OVOJA STAVBE
Napaka mnogih izvajalcev je, da ne sledijo novostim, zato ne poznajo dobrih rešitev posameznih delov stavbe. Te imajo izvajalci javno dostopne v katalogih, na spletu in razstavnih prostorih proizvajalca ali sejma. Veliko proizvajalcev organizira tudi šolanje izvajalcev, kjer se seznanijo z novostmi in - predvsem - pravilnimi izvedbami.
Rešitev: Na fotografiji so predstavljeni vsi elementi toplotne izolacije ovoja stavbe. Levo sta notranji tlak in strop v kleti. Sledi celovita obdelava okrog okna. V tretjem sklopu je izolacija strehe, notranja izolacija zunanje stene ter toplotna izolacija tlaka na lesenih stropnikih (če podstreha ni bivalna). V skrajno desnem nizu je spodaj industrijski tlak, zgoraj pa primer toplotne izolacije pohodne terase ali balkona.
 NAPUšč JE OPTIMALNO SENčILO
Napaka je, da senčilom na oknih posvečamo premalo pozornosti. Ker nam - predvsem poleti - nezasenčena okna pregrevajo stanovanja ali delovne prostore, moramo prostore hladiti in po nepotrebnem trošiti energijo (poleg stroškov nakupa klima naprave). Napaka je tudi, da smatramo notranje žaluzije kot senčilo. Dejansko imajo le vlogo zavese, s katero se zaščitimo pred pogledi.
Rešitev so zunanja senčila na vseh južnih in zahodnih oknih. Idealno senčilo pa je ravno prav dolg napušč. Ta onemogoča dostop visokega poletnega sonca, omogoča pa pasivno ogrevanje z nizkim zimskim soncem. Vzdrževanja takega senčila ni, za hlajenje ne potrebujemo energije, pogled iz stanovanja ven je »nezamrežen«.
 DIMNIK
Napaka je, da pri novogradnji ali rekonstrukciji kurilnice vložimo preveč energije (časa in denarja), ko želimo dimnik »skriti« v stavbo, premalo pa se posvetimo izbiri pravilnih dimenzij dimnika (višina, premer tuljave) in materialu dimniške cevi, ki morajo biti prilagojene moči kotla in energentu.
Rešitev naj bo pragmatična, kot je na fotografiji iz Škotske. Dimnik je sestavni del ogrevalnega sistema (kot »auspuh« pri avtu), zato naj bo predvsem tehnično primeren in dobro toplotno izoliran, da vlaga dimnih plinov v njem ne more kondenzirati. Zato mora biti notranji toplotno izoliran v hladnem delu (na neogrevani podstrehi, nad strešno kritino), zunanji pa v celoti.
 KAMNITE OBROBE
Napaka. Mnogo lastnikov starih stavb želi pri obnovi ohraniti kamnite obrobe (kolone) vhodnih vrat ali oken, a jih pustijo vgrajene na starih mestih. Ker nimajo toplotne izolacije so izrazit toplotni most, kondenzacija na notranji špaleti omogoča rast plesni.
Rešitev. Pri obnovi začasno odstranimo vse kamnite obrobe. V zid izštemamo macete v debelini bodoče toplotne izolacije fasade (20 cm) + dimenzije kamnitih obrob. Te so lahko na zunanji strani poravnane z bodočo fasado, ali pa so za nekaj cm izven fasade. Pred montažo kamnitih obrob obdelamo z malto maceto, da lahko prilepimo toplotno izolacijo. Nanjo potem vstavimo obrobe, v zunanji zid jih preko toplotne izolacije pričvrstimo s sidri. Med vgrajenim oknom (ali vrati) in kamnito obrobo naj bo plast toplotne izolacije (na fotografiji jo ni) enake debeline kot na fasadi (če ni prostora pa ustrezno tanjša). S tem preprečimo prehod hladu iz kamnite obrobe na okenski okvir. Če tega ne naredimo, bo okenski okvir stalno podhlajen, kar pomeni kondenzacijo notranje vlage in plesen.
 DEBELINA OBODNE STENE
Napaka je prepričanje investitorjev, projektantov in izvajalcev, da z debelejšimi zunanjimi stenami zadovoljimo potrebe stavbe po toplotni izolaciji.
Rešitev. Optimalna je najmanjša možna debelina obodne stene (recimo modularna opeka 19 cm) in 20 cm toplotne izolacije. Okna montiramo ravno z zunanjo linijo zidu. Tako so okna na sredini končne obodne stene, debele 40 cm. Na fotografiji vidimo na desni strani tako gradnjo, zgoraj levo pa zidano z 29 cm. Bodimo pozorni tudi na vogalnike (AB vertikalne vezi, ki dejansko »nosijo« stavbo). Na desni jih ni, saj so bili stebri 19 x 19 cm zabetonirani s pomočjo opaža. Če bi uporabili vogalnike, bi bila dimenzija stebra le 12 x 12 cm, kar je statično vprašljivo Obloga vseh betonskih elementov s toplotno izolacijo (XPS 2 cm) je možna, a pri 20 cm debeli toplotni izolaciji fasade ni nujna. V tej rubriki je tabela, ki pokaže, da je koeficient toplotne izolativnosti (U) pri zidu 19 cm le za 1 stotinko manjši, kot pri 29 cm, dobički pa so veliki. V vsaki etaži hiše 10 x 10 m pridobimo 4 m2 površine, strošek m2 zidu je pri 19 cm za 33% cenejši kot pri zidu 29 cm.
 PRIMORSKA STREHA
Napaka je prepričanje, da se strehe s korci ne da toplotno izolirati na zunanji strani. Druga napaka pa je, da se toplotno ne izolira betonskega napušča na vseh štirih straneh strehe.
Rešitev na fotografiji pokaže plasti toplotne izolacije (XPS), ki lahko prenese vse obremenitve teže kritine (korci in malta) in snega ter pritiske vetra. Dobro je vidno lepljenje treh plasti XPS, prva leži na betonski strehi (običajno travete). Kritino s korci se na XPS pritrdi klasično z malto. Kot balkon je potrebno s 3 strani (zgoraj, na čelu, spodaj) toplotno izolirati vse napušče in toplotno izolacijo spojiti s fasadno izolacijo.
 FIKSNA LESENA SENčILA
Napaka je, da se pri gradnji sodobnih stavb premalo vključuje les ter duhovite in trajnostne rešitve, kot je streha in senčilo na maketi.
Rešitev na fotografiji nudi streho vhodnemu ali vrtnemu (terasa) delu. Streha je hkrati senčilo, ki prepušča v notranjost hiše nizko zimsko sonce, visokega poletnega pa ne. Tako ni potrebno poletno hlajenje bivalnih prostorov, okna ne potrebujejo zunanjih senčil.
 TESNJENJE STIKA MED OKNOM IN ZIDOM (FASADO)
Napaka je, da se stiku med oknom in zidom (fasado) posveča premajhna pozornost. Običajno tu najdemo štiri napake. Prva je toplotni most, ki nastane v primeru nepopolne (necelovite) zapolnitve prostora med zidom in okvirjem zunanjega stavbnega pohištva s purpenom. Druga je material (kamen, beton) zunanje kamnite ali betonske poličke, ki je hladilno rebro in ohlaja spodnji del okenskega okvirja. Tretja so ventilacijske izgube (pihanje), ko stik med okvirjem in fasado ni 100 % zatesnjen. Iz te izhaja tudi četrta, saj netesnost omogoča vstop deževnice v konstrukcijo.
Rešitev: Za montažo novega zunanjega stavbnega pohištva je optimalna in najboljša vgradnja po RAL standardu ter uporaba lahkih materialov (PVC, pločevina) za zunanje poličke. Te so v celoti montirane na toplotno izolacijo. Pri že montiranih oknih pa je rešitev odvisna od velikosti (širine) in mesta reže. Običajno pa tesnimo na 5 mestih (vse štiri strani pri okenskem okvirju, peta pa je stik med poličko in fasado - spodaj in ob straneh). S tem onemogočimo tudi vstop deževnice v konstrukcijo. Če je reža širša od 0.5 cm (kar je redko), jo zapolnimo s purpenom, pred tem fiksiramo okno in poličko, da nam jo purpen ne dvigne. Bolj verjetno je reža tanjša. V tem primeru naredimo silikonsko tesnjenje (2 x ali celo 3 x). Prvič čim bolj globoko, drugič (tretjič) pa izravnamo. Vmes počakamo, da se silikon posuši. Globjo in širšo režo lahko pred silikoniziranjem zapolnimo s tkanino, ki jo vtiskamo v režo. Uspešnost našega dela (da ne piha več med okvirjem in zidom) preverimo na notranji strani s plamenom sveče. To naredimo tudi pred začetkom dela, da potrdimo pihanje. Pri kamnitih zunanjih poličkah imamo namreč občutek, da »tam spodaj nekje« piha, v resnici pa čutimo samo hlad od podhlajenega spodnjega okenskega okvirja.
 KONDENZ IZ ODVODA KUHINJSKE NAPE
Napaka je, da se odvodu (izpuhu) iz kuhinjske nape ne posveča nikakršne pozornosti. Najslabša rešitev je, da ga naredimo na podstreho, kjer imamo potem vonjave in nepotrebno vlago. Pri odvodu na fasado ali streho pa običajno spregledamo učinek kondenzacije kuhinjske vlage, ki nam začne zatekati nazaj v napo. Pri odvodu na fasado pride običajno do umazanije, vlaga iz nape jo navlaži, tja pridejo alge in/ali plesen. To se običajno zgodi na severni strani stavbe (kjer je običajno kuhinja), manj verjetno na južni. Pri fasadni izvedbi je velika verjetnost vstopa vetra v stanovanje skozi napo ter neprijetno loputanje protivetrnih zapor.
Rešitev: Optimalno je, da naredimo odvod iz kuhinjske nape na streho, med napo in kritino postavimo (običajno na podstrehi) slepo koleno za kondenziranje pare ter sifon. Ta ima dvojno vlogo. Vanj se steka kondenzirana voda, hkrati preprečuje širjenje vonjav. Do sifona moramo imeti prost dostop, saj je vode lahko preveč in jo moramo odstraniti (običajno pozimi) ali pa premalo (običajno poleti) in jo moramo za zaporo vonjavam doliti. Bistvo te enote je, da so vse cevi med napo in slepim kolenom zelo dobro termoizolirane (levo na fotografiji), od slepega kolena naprej proti kritini (desno zgoraj) pa so brez termoizolacije. Tako smo naredili kontrolirano »past« v kateri se vlaga kondenzira, v sifonu pa je prostor za zbiranje vode. To lahko kontroliramo, odlivamo ali dolivamo. Težav ni.
 MOKER COKEL
Težava, kot jo navaja Bogo: Pri novogradnji (vselitev 2003) sem 2008 termoizoliral fasado in cokel s stiroporom 12 cm. Hidroizolacijo sem od temeljev podaljšal do gornje višine sedanjega cokla (25 - 30 cm). Podkleteni del hiše je hidroizoliran, sledi 5 cm stirodur, plastična folija s čepki (ti so žal obrnjeni ven) ter drenažni sistem. Ta je širok cca 80 cm in globok 1,5 m, pod drenažo je narejeno betonsko korito v katero je vstavljena drenažna cev. Speljana je levo in desno ob hiši (črka U) v ponikalnico na spodnji strani hiše. Fasadni del toplotne izolacije sega cca 10 cm pod asfalt. Ta je debel 6 cm, leži na peščenem nasutju. Po asfaltiranju (april 2010) je cokel moker (prej nikoli). Asfalt je sicer nagnjen od hiše, cokel pa je pod napuščem. Na podlagi opazovanja ne morem ugotoviti ali je vlaga na coklu posledica zunanjega dežja ali podzemne vode iz hriba (lapor), ki je za hišo in iz katerega po obilnem deževju še par dni odteka voda. Zanima me, kaj mi je storiti preden dam cokel obleči v kulirplast? Ali bo nato cokel nabreknil, odstopil ali kaj podobnega. Mislim, da je že malo pozno!? Hvala za odgovor.
Rešitev: Strah pred nabrekanjem cokla je upravičen, zato morate rešitev najti pred zaključnim slojem. Iz 6 fotografij, ki ste jih poslali, je razvidno, da vlago vleče tudi na zaključni sloj že končane fasade (nad coklom, bel vogal med garažnimi in vhodnimi vrati). Hkrati pa te vlage ne vleče tam, kjer imate jaške. Za rešitev je najpomembnejše najti zunanji izvor vlage, ki je lahko nad asfaltom ali pod njim. Kot kaže pa izvor ni notranji - kondenčni. Če je izvor nad asfaltom (dež), je rešitev enostavna. Kulirplast bo preprečil dostop vlage na cokel, v tem primeru predlagam dodatno tesnjenje med asfaltom in zaključnim slojem (silikon, zaokrožnica). Seveda pa morate počakati poletje in popolno osušitev cokla. Bolj verjetno pa je (fotografije kažejo na to), da je problem (voda, vlaga) pod asfaltom, kar je sicer nelogično, saj imate narejeno drenažo, a druge razlage ne vidim. Če se potrdi, da voda s hriba pod asfaltom moči cokel imate dve možnosti. Presekati vodi dostop do hiše z novo vertikalno drenažo (na meji ob cesti), še boljša rešitev pa je, da s kotno brusilko tik ob asfaltu prerežete mrežico in lepilo. To naredite testno na recimo 1 m dolžine in opazujte vlago (rob zarišite s svinčnikom). Ko (če) bo vlaga izginila boste tako prerezali fasado na vseh 3 straneh, kjer so težave, izrezan del pa zapolnili s silikonskim kitom. Tu pazite, da boste hkrati z njim zatesnili tudi stik asfalta in cokla.
 KATERA JE »PRAVA« DEBELINA TERMOIZOLACIJE?
Napaka je, da želi investitor pravo debelino termoizolacije izvedeti od energetskega svetovalca ali projektanta. Prave debeline namreč ni. Za minimalno je itak odgovoren projektant, investitorji se običajno odločajo za boljšo (pogojno rečeno »nadstandardno«), saj investirajo v svojo kvaliteto bivanja in svoje nizke stroške obratovanja stavbe.
Rešitev: Investitor si mora na vprašanje o »pravi« debelini termoizolacije odgovoriti sam, ne s centimetri, temveč s koeficientom toplotne izolativnosti, ki ga želi doseči na obodu stavbe. Investitor - ne pa projektant - se torej odloča in določa kakšen boljši »U« od zakonsko določenega želi imeti.
Pri »pravi« toplotni izolativnosti oboda stavbe sta dva vidika. Prvi je zakonski, saj PURES 2010 in iz njega izhajajoča Tehnična smernica zahteva za tla (proti terenu, neogrevani kleti ali nad prehodom) U okrog 0,30 W//m2K, za zunanje stene in stene proti neogrevanim prostorom U najmanj 0,28 W//m2K), za gornji del stavbe (strop proti neogrevanemu podstrešju, ravna streha, terasa, streha nad ogrevanim podstrešjem pa U okrog 0,20 W//m2K. Z izrazom »okrog« navajamo le združene in lažje zapomljive številke, v Tehnični smernici pa je za vsak element navedena največja dovoljena vrednost »U«.
Drugi vidik pa je želja (zahteva) v kako energetsko varčni stavbi želimo živeti. Pasivne hiše dosegajo (na fasadi recimo) U pod 0,1 W//m2K, sam svetujem, da se pri ostalih stavbah ne gre čez 0.2 W//m2K. Na grafu so prikazani odnosi med »U« in debelino tiste termoizolacije, ki ima toplotno prevodnost (lambda) 0.041 W/mK. Termoizolacije z lambdo 0.032 W/mK so okrog 20 % bolj termoizolativne (20 % tanjše), z lambdo 0.022 W/mK pa okrog 50 % bolj termoizolativne (50 % tanjše). Iz tabele »Obod stavbe« pa je razvidno, da se z debelino termoizolacije izrazito manjša vloga materiala iz katerega je stavba zgrajena. Zato material tudi ni vključen v graf.
 SANACIJA TOPLOTNEGA MOSTU
Napaka: (Pre)pogosta napaka je, da se obodne in predelne stene na podstrehi pozida do desk. Na neogrevani podstrehi to ne ustvarja težav. Popolnoma drugačna situacija nastane, ko se podstrešno stanovanje naseli. Lastnik iz Blok - ki je fotografijo poslal - je dovolj razgledan, da je napako odpravil v najmanj boleči fazi. Več o tem preberite v rubriki »Črna točka«.
Rešitev je enostavna. Za celotno debelino termoizolacije strehe (40 cm) se znižajo vsi zidovi (na sliki je to le 25 cm, kar je še sprejemljivo). Pri predelnih stenah nižanje ni težavno, v prikazanem primeru je bilo težje, saj je fasada že termoizolirana. To je pomenilo zelo natančno štemanje opeke, deloma tudi zaključkov betonskih preklad. Po znižanju zidov je nad njih postavil termoizolacijo in jo s spodnje strani utrdil s Purpenom. Pazil je tudi na 100 % stik s termoizolacijo fasade. Mirni živci in zanesljiva roka so najboljše orodje za take posege, zato priporočam lastnikom, da se tega dela lotijo sami.
 »PRAVA« DEBELINA TERMOIZOLACIJE
Napaka: Še vedno se - napačno - verjame, da je 15 cm termoizolacije med špirovci na stropu podstrešnega stanovanja dovolj. Druga napaka pa je prepričanje, da obstaja samo ena termoizolacija (ne po materialu in komercialnih imenih), kar pomeni, da so vse termoizolacije enako termoizolativne.
Rešitev: Prave debeline ni, v strehi podstrešnega stanovanja se priporoča 40 cm (λ = 0,041 W/mK). Ne pozabimo, da nas termoizolacija zaščiti pred zimskim mrazom in poletno vročino. Slednja je na podstrešnih stanovanjih še posebej nadležna.
Termoizolativnost odraža lambda (λ), ki je na grafikonu modra in oker oznaka. Manjša ko je lambda, večja je termoizolativnost, z debelino termoizolacije (spodnji del grafa od 18 - 30 cm) se manjša tudi toplotna prehodnost (levi del grafa z vrednostmi od 0.10 - 0.22 W/m2K). Z manjšo toplotno prehodnostjo (U) se manjša poraba energije za ogrevanje in hlajenje prostorov.
 TERMOIZOLACIJA DIMNIKA
Napaka: Neizoliran ali ne dovolj termoizoliran dimnik otežuje vlek in povzroča kondenzacijo v dimniški cevi. Pri podstrešnem stanovanju deluje kot hladilno rebro.
Rešitev: Ne glede na material je potrebno dimnik nad streho termoizolirati. V primeru hladne podstrehe, ga termoizoliramo tudi na podstrehi. Optimalno je, da termoizolacijo pokrijemo z montažnim plaščem, ki pokriva celotni dimnik nad streho. Ta je lahko iz pločevine ali steklobetona. Slednji je na fotografiji, kjer sneg na severni strani dokazuje, da je plašč delujočega dimnika popolnoma hladen.
 SVETLOBNI JAšEK
Napaka: Tudi svetlobni jašek je potrebno ločiti od stavbe (obodnega zidu), saj nam neustrezen ohlaja steno (hladilno rebro, kot balkon), posledično povzroči plesen, še posebej v primeru kletnega stanovanja.
Rešitev: Optimalno je, da uporabimo montažni PVC svetlobni jašek, ki ga z dolgimi vijaki na katerih so distančniki za debelino termoizolacije, pritrdimo na stavbo. Če želimo na vsak način betonski svetlobni jašek, ga naredimo samostojno. Opaž naredimo na že položeno termoizolacijo (XPS, 20 cm) v bodočem zasutem delu hiše. Med stene jaška in obod stavbe postavimo (da nima stika z obodno steno). Če želimo na vsak način betonski svetlobni jašek povezati s stavbo, ga moramo kasneje termoizolirati tako, kot balkon. To pomeni z 20 cm XPS (stirodur) na vseh straneh, vsaj pol metra, merjeno od obodnega zidu ven. To nam bo ustvarilo obilo težav, zato je bolje uporabiti prvi predlog, pogojno tudi drugega.
 OBOD STAVBE
Napaka: Izbiro energetsko boljših zidakov ne moremo imenovati napaka, je pa investicija ekonomsko vprašljiva. Če bi zidali brez termoizolacije, so med posameznimi materiali in njihovimi debelinami pomembne razlike (rdeči stolpec). Ker pa imajo sodobne stavbe okrog 20 cm termoizolacije na fasadi (pasivne do 50 cm) izgubi material oboda praktično vse termoizolacijske prednosti, kar vidimo na desni strani tabele (zelena polja). Pri 20 cm termoizolacije so koeficienti toplotne izolativnosti (U) praktično enaki.
Rešitev: Stavbo se zida z najtanjšim in najcenejšim zidakom (ki mora seveda zadostiti vsem statičnim in protipožarnim zahtevam), prihranek se investira v debelejšo termoizolacijo. Če uporabimo modularni blok 19 cm namesto 29, pridobimo v vsaki etaži okrog 4 m2 bivalnih površin. Ne pozabimo. Stavbo nosijo stebri, ne zid.
Izberite področje:
• Gradnja stavbe
• Zunanjost stavbe
• Talna voda in vlaga
• Temelji
• Obodne stene
• Strehe
• Vgradnja oken
• Balkoni
• Stiki gradbenih elementov
• Dimniki
• Notranjost stavbe
• Kurilne naprave
• Ogrevalni sistemi
• Prezračevalni sistemi
• Vsi vpisi
<< Nazaj |
