|
Pohvalna rešitev
Praksa gre velikokrat nasprotno od teorije, dobrih nasvetov in učinkovitih rešitev. Rubrika je namenjena uporabnikom, da v besedi in sliki predstavite pozitivne energetske primere (svoje ali druge) in opozorite na podlagi lastnih izkušenj, kaj je dobra praksa in kakšne so rešitve. Vaše primere pošljite na e-naslov nep.slovenija@gmail.com, z veseljem jih bomo objavili.
VSI VPISI
 DIMNIK NA FASADI
Napaka je vztrajanje na klasičnih zidanih dimnikih.
Rešitev je enostavna. Na fotografiji so trije kovinski dimniki, levo še prezračevalni sistem. Ne pozabimo, da so sodobni dimniki praviloma kovinski ter čim lažji. Dejansko so »auspuh« kurilnih naprav, zato je potrebno pozornost posvetiti predvsem premeru notranje dimniške cevi (ta je prilagojen energentu in moči kurilne naprave) ter debelini toplotne izolacije. Le dovolj debela prepreči kondenzacijo v dimniški cevi in omogoča dober vlek.
 SENčILO NA STREšNEM OKNU
Napaka je, če »pozabimo« na zunanja senčila strešnih oken. Notranja žaluzija ali zavesa ni senčilo.
Rešitev je več, na fotografiji je uporabljena tkanina (screen rolo), ki se verjetno pomika s pomočjo daljinske komande.
 IZOLACIJA šPALET
Napaka je, če zanemarimo pragmatizem in inovativnost ter cenenost in funkcionalnost, vztrajamo pa na estetiki in dovršenosti.
Rešitev res ni lepa, je pa praktična in deluje. Predvsem pa je dokaz, kako pomembna je toplotna izolacija špalet. Debelina izolacije je seveda premajhna - priporoča se enaka debelina, kot na fasadi, to je okrog 15 cm - tudi pritrditev ni ekzaktna (špranje med izolacijo in zidom).
 ZAMENJAVA OKNA
Napaka je, če se vseh podrobnosti iz fotografije ne uporabi pri zamenjavi oken in zunanjih vrat.
Rešitev je evidentna. Na fotografiji je okno pripravljeno za fasado, saj so odštemali ves omet in pridobili prepotrebne centimetre za toplotno izolacijo vseh štirih špalet. V ta namen bo potrebno zidarsko izravnati špalete ali pa (bolje) pritrditi toplotno izolacijo z izolacijsko peno, ki ne nabrekne (ekspandira). Kamnite poličke se ne priporoča, saj je hladilno rebro, ki podhlaja okenski okvir. Zato je kovinska ali PVC polička - ta vedno in v celoti leži na toplotni izolaciji - boljša izbira.
 TOPLOTNA IZOLACIJA BALKONA
Napaka je, da se pogosto zanemari smiselnost toplotne izolacije balkona vsaj s spodnje strani.
Rešitev: Na fotografiji vidimo toplotno izolacijo zgoraj odprtega balkona (prvi del fotografije) in stanovanja (drugi del). Oba materiala (XPS 3 cm in EPS 10 cm) izolirata, predvsem pa ustvarita enotno površino, da fasada ne bo pisana. Rešitev je zadovoljiva, optimalno bi bilo, da je ob stavbi po vsej dolžini balkona pol metrski pas debeline 10 cm. S tem bi se bolj izrazito zmanjšal vpliv hladilnega rebra (balkona) na bivalne prostore.
 TOPLOTNA IZOLACIJA ZAPRTEGA BALKONA
Napaka je, da se pogosto spregleda nujnost toplotne izolacije stropa proti hladnemu prehodu, to je AB plošče obzidanega balkona.
Rešitev: Na fotografiji vidimo dobro rešitev toplotne izolacije zaprtega balkona s spodnje strani in stik z izolacije zunanje stene balkona. Zadaj vidimo tudi toplotno izolacijo zunanje stene »pol metra čez«. S tem preprečimo vpliv zunanjega hladu na gornje prostore. Izolacija balkona se bo nadaljevala tudi pod stopnicami. S tem se bo za cca 50 % zmanjšala moč hladilnega rebra, kar zunanje betonske stopnice so. Opozorimo še na droben detajl, to je zunanja vtičnica. Ob izdelavi toplotne izolacije fasade si jih lahko privoščimo veliko. Nikoli jih ni dovolj.
 TOPLOTNA IZOLACIJA FASADE »POL METRA čEZ«
Napaka je, da se zelo pogosto spregleda nujnost toplotne izolacije na zunanjih stenah neogrevanih prostorov (klet, garaža).
Rešitev: Na fotografiji vidimo dobro rešitev prehoda. Gornja izolacije debeline 15 cm je na zidu, ki je sicer za 10 cm nad spodnjim zidom, kar se vidi na špaletah obeh vrat. Prehod je narejen z debelino 10 cm, okrog 40 cm navzdol (do okenske špalete). Ker bo obdelave te toplotne izolacije enaka coklu, bo po končanih delih prehod neviden (neopazen). Izolacija sicer še ni zaključena, saj manjka na stebru med vrati ter na gornjih in stranskih špaletah obeh vrat.
 TOPLOTNA IZOLACIJA STROPA NEOGREVANE KLETI
Napaka je, da se pozabi izolirati tudi stene neogrevanih prostorov.
Rešitev: Na fotografiji sta lepo vidni obe toplotni izolaciji. Na strop pod ogrevanim stanovanjem damo vsaj 10 cm toplotne izolacije z lambdo 0.032 W/m/K (na fotografiji je to Neopor, popularno imenovan črni stiropor). Na vse notranje (iz obeh strani) in zunanje stene damo še vsaj 5 cm (bolje 10) toplotne izolacije pol metra od stropa navzdol. S tem preprečimo vpliv hladu na gornje prostore. Izolacija lahko ostane gola, a zaradi požarne varnosti je bolje, če jo obdelamo kot fasado.
 PIROLIZNI KOTEL
Napaka je, da se premalo pozna delovanje piroliznega kotla na polena in njegove sestavne dele.
Rešitev je enostavna in vsem razumljiva shema, ki bi morala biti v vsaki trgovini na steni. Poleg tega se proizvajalcem in prodajalcem toplo priporoča, da imajo tudi razumljive sestave kurilnic. To je kotel, VTZ (vodni toplotni zbiralnik) in sistem za sanitarno vodo. Vsaka hiša potrebuje celovito rešitev.
 STROP V KLETI
Napaka je, da se pri toplotnem ovoju stavbe pogosto spregleda nujnost toplotne izolacije med toplimi in hladnimi prostori znotraj stavbe. To je lahko strop (fotografija) ali predelna stena.
Rešitev za strop je razvidna. Opozorimo na pomemben detajl, to je toplotna izolacija stene pol metra od stropa navzdol. S tem se eliminira vpliv hladu skozi stene v gornje nadstropje. Enako pravilo velja pri toplotni izolaciji predelnih sten.
 VGRADNJA OKNA
Napaka bi bila, če se vseh podrobnosti iz fotografije ne ponovi pri vgradnji domačih oken in zunanjih vrat.
Rešitev je na dlani. Okno je po RAL smernicah montirano ravno v zunanjo linijo zidu v ovir iz toplotne izolacije. Špaleta nastane iz toplotne izolacije fasade, ki gre maksimalno čez okenski okvir. Kamnita polička je hladilno rebro, ki podhlaja okenski okvir. Zato je kovinska ali PVC polička boljša izbira.
 POKRIVANJE SIDER NA FASADI 1
Napaka je, da se sidra za pritrjevanje toplotne izolacije na fasado še vedno ne prekrivajo z enakim materialom, kot je izolacija. Prepogosto se glavo sidra samo zamažejo z lepilom, kar povzroča pisanost zaključnega sloja fasade.
Rešitev je v znanju izvajalcev ter - predvsem - lastnikov, da od izvajalcev zahtevajo, da vsa sidra prekrijejo s čepki. Fotografija je iz delavnice, kjer se fasaderji učijo pravilnih postopkov, ki ji potem v praksi pogosto »pozabijo«.
 RAL MONTAžA
Napaka je, da se okna še vedno (pre)pogosto vgrajujejo »prosto po Prešernu«. To velja za mesto vgradnje v okensko odprtino ter tesnjenje stika med zidom in okenskim okvirjem.
Rešitev za vgradnjo je preprosta, učinkovita in nič dražja. Okna in zunanja vrata vedno montiramo ravno z zunanjo linijo zidu. Bolje celo 1 cm ven, da je potem stik toplotne izolacije in krila 100% (brez lepila). Taka postavitev velja za vgradnjo v nove ali starejše stavbe. Na fotografiji vidimo sodobno vgradnjo po RAL smernicah. Prvo okno ima zatesnjen stik med zidom in oknom z zunanjo in notranjo tesnilno folijo. Na drugem oknu je tesnenje s trakom, ki po vgradnji ekspandira in 100% zatesni stik med zidom in okenskim okvirjem. Okenska polička se vgradi na toplotno izolacijo.
 PASIVNA HIšA
Napaka je predstava investitorjev kaj je, kaj ni, kar mora in kaj ne sme biti pasivna hiša. Pri tem bolj kot tehnologija prednjači zunanji izgled, ki da mora biti »pasivni«.
Rešitev je vedno v odgovoru investitorja, ko se vpraša: »Kaj želi?«. Podoba hiše je vedno in samo stvar okusa (arhitekture), potreb lastnika (koliko etaž in kateri prostori) ter danosti parcele. Na fotografiji je pasivna hiša v gradnji, ki po oblikovanju krši vsa »pasivna« pravila, saj izgleda kot vsaka »normalna« hiša. V kletni etaži bo en del ogrevan, drugi ne, na fasadi je betonski balkon. A hiša se gradi po vseh pravilih pasivne gradnje. Spremlja in nadzoruje jo Eko sklad, ki subvencionira gradnjo. Velja si zapomniti, da je pasivna gradnja zgolj in samo tehnologija po kateri se naredi montažna, lesena, masivna,... hiša. V pasivni tehnologiji se lahko zgradi renesančni grad, Janko in Metka hiško, moderno hišo, vkopano hišo, hišo z zeleno streho,... Omejitev pri oblikovanju je le domišljija.
 BALKON 1
Napaka pri energetskih obnovah starejših stavb je, da armirano betonski balkoni ostanejo kot hladilno rebro, saj jih težko toplotno izoliramo na vseh štirih straneh (predvsem zgoraj in na obeh stranskih čelih).
Rešitev je predstavljena na fotografiji, kjer je lesena pohodna površina balkona na kovinskih nosilcih. Idealno bi bilo, da so tudi ti toplotno izolirani. Sedaj so točkovni toplotni most.
 BALKON
Napaka pri novih stavbah je gradnja slabo ali celo neuporabnih armirano betonskih balkonov brez kvalitetne toplotne izolacije na vseh štirih straneh (zgoraj, spodaj in na obeh stranskih čelih). Posledica tako narejenega toplotnega mostu je plesen v stanovanju.
Rešitev je predstavljena na fotografiji.
 MONTAžA OKEN IN ZUNANJIH VRAT
Napaka: Montaža oken je še vedno šibek člen glede (1) kvalitete izvedbe, (2) vgradnje obokenskih elementov (zunanje poličke, senčila, komarniki) ter (3) mesta montaže, to je v okensko odprtino ali pred njo.
Rešitev: Montaža v zidu je pogosta pri menjavah starih oken za nova, ustvarja pa težave, če hkrati ne izoliramo tudi špalet na vseh štirih straneh. Bolj pogosto se montirajo na zunanjo linijo zidu, da toplotna izolacija fasade »naredi« špaleto. Novejši način - prišel je s pasivnimi hišami in večjimi debelinami obodnih sten - je montaža izven zidu, kot vidimo na fotografiji. Sistem montaže na konzole omogoča, da toplotna izolacija v celoti objame okenski okvir in zato na špaleti ni toplotnega mostu. Zaradi majhne globine tako montirano okno ne zmanjšuje dnevne svetlobe.
 VODNI TOPLOTNI ZBIRALNIK (VTZ)
Napaka: Še vedno se - predvsem pri starejših ogrevalnih sistemih na polena - premalo uporablja VTZ. Zato je potrebno kuriti vsak dan večkrat, skozi dimnik nam »zbeži« nepotrebno veliko polen, izkoristki ogrevalnega sistema so slabši.
Rešitev: Vodni toplotni zbiralnik (VTZ) je srce sodobne kurilnice, izjemno priporočljiv je tudi za stare in običajno premočne kotle na polena. Vanj oddajajo toploto vse ogrevalne naprave, iz njega gre topla voda do vseh potrošnikov, kar je razvidno iz sheme. VTZ je lahko namenjen samo ogrevalni (umazani) vodi, pogosto je vanj vgrajen tudi modul za sanitarno (čisto) toplo vodo (»bojler v bojlerju« ter notranji ali zunanji toplotni izmenjevalec). Sodobni VTZ omogočajo temperaturno plastenje vode.
 ROLETNE OMARICE
Napaka: Senčila (rolete, žaluzije) potrebujejo omarico. Kljub mnogim izboljšavam so roletne omarice še vedno šibek člen toplotnega ovoja stavbe. Podometne so na zunanji strani zakrite s toplotno izolacijo, ki ima le lepotno, ne pa toplotno izolacijske vloge. Pogosto se omarica montira tesno do preklade, kar pomeni eklatanten toplotni most in posledično plesen v stanovanju.
Rešitev: Boljše kot nadokenske (zgoraj) so predokenske (spodaj), ki nimajo neposrednega stika s stanovanjem. Pri obeh tipih je potrebno med preklado in omarico vstaviti toplotno izolacijo enake debeline, kot na fasadi. Isto velja za stik omarice in obeh špalet. Priporočljiva je tudi toplotna izolacija med omarico in okenskim okvirjem, kot vidimo ob primeru desno spodaj.
 KAKO SPOZNAMO MOč SONčNE ENERGIJE?
Napaka je, da še vedno premalo vključujemo brezplačno moč sonca v pasivno ogrevanje stavb.
Rešitev: Daljša stran stavbe naj bo orientirana na jug, največja površina stekel naj bo na južni strani, na severni pa najbolje le vhod. Več brezplačne toplote zimskega sonca dobimo skozi zimski vrt (steklenjak). Fotografija pokaže delovanje akumulacije. Kamniti zid ogreva v prvem delu sonce z desne strani, zato se topi sneg ob zidu na levi strani. Tega ni v gornjem delu fotografije, saj sonce ne more ogreti zidu. Je pa vidno na desnem delu fotografije, ko akumulirana toplota zidu seva toploto in topi sneg na dvorišču.
 PIROLIZNI KOTEL NA POLENA V PREREZU
Napaka monterjev, prodajalcev in trgovcev je, da kljub obilici propagandnega materiala ne znajo stranki (uporabniku) predstaviti izdelka na učinkovit in razumljiv način.
Rešitev: Na fotografiji plakata so jasno in razumljivo predstavljeni vsi elementi piroliznega kotla na polena. Take plakate bi moral imeti vsak, ki prodaja izdelek ali storitev. Ob njem bo neuki stranki lahko razumljivo razložil principe delovanja ter različne kontrole in nastavitve.
 ELEMENTI TOPLOTNE IZOLACIJE OVOJA STAVBE
Napaka mnogih izvajalcev je, da ne sledijo novostim, zato ne poznajo dobrih rešitev posameznih delov stavbe. Te imajo izvajalci javno dostopne v katalogih, na spletu in razstavnih prostorih proizvajalca ali sejma. Veliko proizvajalcev organizira tudi šolanje izvajalcev, kjer se seznanijo z novostmi in - predvsem - pravilnimi izvedbami.
Rešitev: Na fotografiji so predstavljeni vsi elementi toplotne izolacije ovoja stavbe. Levo sta notranji tlak in strop v kleti. Sledi celovita obdelava okrog okna. V tretjem sklopu je izolacija strehe, notranja izolacija zunanje stene ter toplotna izolacija tlaka na lesenih stropnikih (če podstreha ni bivalna). V skrajno desnem nizu je spodaj industrijski tlak, zgoraj pa primer toplotne izolacije pohodne terase ali balkona.
 POKRIVANJE GLAVE SIDER NA FASADI
Napaka manj usposobljenih izvajalcev je, da glave sider, s katerimi pritrjujejo fasado, ne poglobijo in izvrtino ne zapolnijo s čepki temveč z lepilom. Rezultat je »marogasta« fasada.
Rešitev je v popolnosti prikazana na fotografiji.
 TOPLOTNE IZGUBE HRANILNIKA TOPLOTE
Napaka je, da se brez razmišljanja sprijaznimo z nesorazmerno visoko ceno toplotne izolacije hranilnika toplote (HT). Za družinske hiše je to običajno ovalna posoda velikosti od 200 - 3000 litrov. Uporabljena je kot bojler za čisto sanitarno vodo ali vodni toplotni zbiralnik (VTZ) za ogrevalno (umazano) radiatorsko vodo. Proizvodnja tople vode se lahko vrši v sprejemnikih sončne energije, kurilnih napravah (kotlih) ali toplotni črpalki.
Rešitev: Na fotografiji je učinkovita in za 50 € doma narejena »obleka« 1800 litrskega VTZ, s katero je lastnik privarčeval 1/3. Najbolj enostaven 2000 litrški VTZ stane okrog 1000 €, tovarniški toplotno izolacijski plašč pa nadaljnjih 300 - 500 €. V domači izvedbi je toplotna izolacija lahko vsaj 1 x ali 2 x debelejša od tovarniške, običajno debele okrog 10 cm. S tem se pomembno zmanjšajo toplotne izgube iz HT. Tovarniško izolirani HT standardne izvedbe s prostornino 200 litrov lahko v 24 urah pri temperaturi vode 55 °C izgubijo do 1 kWh toplote (800 litrski do 4 kWh). Voda v HT se v enem dnevu ohladi od 5 do 10 °C, kar je odvisno od temperature oklice. Izboljšana izolacija plašča HT - tudi dna in priključnih cevi, na kar se pogosto »pozabi« - ima znatno manjše toplotne izgube, saj se voda v enem dnevu ohladi za manj kot 2.5 °C.
 PREVAJANJE TOPLOTE
Napaka je premajhno poznavanje zakonitosti prehajanja toplote od grelnega telesa v prostor. Zato se pogosto sprašujemo ali res pomaga, če damo na steno za radiator ALU folijo (z ali brez toplotne izolacije). Prevajanje (prehajanje) toplote je spontan prenos toplote z mesta z višjo temperaturo na mesto z nižjo. Prevajanje preneha, ko se temperaturi izenačita. Prevajanjem toplote vključuje tri procese:
1. prevajanje toplote ali kondukcija v trdni snovi,
2. prestop toplote ali konvekcija v tekočinah in zraku,
3. sevanje toplote ali radiacija.
Rešitev: Kako se te tri oblike prehoda toplote odražajo v vsakdanjem življenju je razvidno ob mnogih primerih na http://nep.vitra.si/
1. Prevajanje toplote (kondukcija) v trdni snovi je za stavbe najpomembnejša pri toplotnem ovoju. S toplotno izolacijo zmanjšujemo to prevodnost, kar pomeni, da pozimi ne spustimo mraza v stavbo (in toplote ven), poleti pa ravno obratno. Težava nastane pri nenatačni (šlampasti) izdelavi toplotne izolacije, ko nam "mojstri" naredijo toplotne mostove. Tam je pozimi kondukcija bolj intenzivna, zato se stena na notranji strani podhlaja, kar povzroča kondenzacijo notranje vlage, ki je osnova za plesen. Več na http://nep.vitra.si/datoteke/clanki/Plesen_Oktober_2010.pdf
2. Prestop združuje prevajanje toplote s fizičnim premikom vročih delcev na hladnejša mesta. Konvekcija je torej kombinacija prevajanja toplote in prenosa toplote s kroženjem segretega sredstva. Oba procesa se zgodita v ogrevalnem sistemu. Opišimo to na primeru hranilnika tople vode (na fotografiji je siv). Kotel proizvaja toplo vodo, ki gre preko zaprtega cevnega sistema do HTV. Tam preko spirale (toplotni izmenjevalec) odda toploto (kondukcija) in začne segrevati vodo v HTV. Ta gre potem do ogreval. Več na http://nep.vitra.si/ukrep.php?id=20&fid=60#fid
3. Pri sevanju (radiaciji) se toplota prevaja z izsevano in absorbirano energijo fotonov oziroma elektromagnetnega valovanja. Tako radiator greje ljudi in predmete v prostoru ter steno za njim s sevanjem. Zrak pa ogreva s konvekcijo - zato je pomembno, da zraku omogočimo stalno in neovirano kroženje okrog radiatorja - in prenaša toploto v prostor. Glej primer na http://nep.vitra.si/images/jpg/P-586-1.jpg. Na enak način oddaja toploto žarnica, kamin, talno gretje,...Iz navedenega izhaja, da je pri stavbah brez zunanje ali notranje toplotne izolacije smiselno na steno za radiator postaviti Alu folijo (bolje s toplotno izolacijo). Sama Alu folija deluje kot zrcalo in v prostor vrača sevalni del toplote radiatorja, toplotna izolacija pa zmanjšuje ogrevanje zunanje stene. S tem ukrepom pa lahko nastane nov problem, to je plesen. Na zunanji - sedaj hladnejši - steni se bo bolj intenzivno kondenzirala notranja vlaga. Zato je potrebno, da je Alu folija s toplotno izolacijo nalepljena na zid, Alu folija pa postavljena med steno in radiator.
 TESNENJE
Napaka je, da nas morajo posledice zimskih in deževnih razmer spomniti, da smo tesnenje na obodu stavbe zanemarili. Na fotografiji je planinska postojanka v Visokih Tatrah, kjer vladajo ekstreme razmere vetra, mraza, snega in dežja. V domačih razmerah traja 5 - 10 let, da se nova hiša umiri in s posedanjem ne ustvarja več razpok. Na slabo zatesnjenih mestih pride v zid in/ali toplotno izolacijo deževnica, mravlje in ose.
Rešitev: Vsako leto naredimo obhod in podroben pregled vseh potencialno nevarnih netesnih mest. Najdemo jih na špaletah in poličkah oken ter zunanjih vrat, na stiku toplotne izolacije fasade in zunanjih tlakov terase in vhodnega stopnišča, pri strešnih in dimniških obrobah,... Silikonski kit je dober material, zatesnimo lahko sami.
 NERAVNA FASADA
Napačno je za neravnine zaključnega sloja fasade (ali pa notranjih ometov) takoj kriviti izvajalce. Neravnine - kot na fotografiji - so nujno zlo in vidne zgolj ob »pravem kotu« sončnih žarkov ali umetne svetlobe.
Rešitev: Med izdelavo fasade ali notranjih ometov lahko z lučjo kontroliramo izvajalca, kako ravno in enotno površino naredi. Med izdelavo je to smiselno - saj je mogoče še kaj popraviti - po zaključku ne. Te neravnine se kasneje običajno ne opazijo, seveda če niso preveč izrazite.
 STIK ZUNANJEGA TLAKA S STAVBO
Napaki sta dve. Povsod je prekinjen stik zunanje tlakovane površine (vhodna ploščad) s stavbo (bel stiropor), le na stiku z vhodnimi vrati ne. Pohvaliti je potrebno, da se bo cokl še dodatno toplotno izoliral. Zanimiva je tudi rešitev, ko plošča EPS (stiropor) loči tlak od hiše, hkrati pa je zaščita pred poškodbami zaključnega sloja fasade med betoniranjem. Druga napaka pa je, da novi tlak ni s toplotno izolacijo ločen od spodnje betonske konstrukcije.
Rešitev: Pred betoniranjem se s toplotno izolacijo (boljši je XPS) loči zunanji tlak od stavbe s toplotno izolacijo najmanj 2 cm (bolje 5 cm). Ločitev naredimo po celi debelini tlaka tako, da se spodaj spoji s toplotno izolacijo temelja, zgoraj pa pustimo vsaj 10 cm za rezervo (ali več, za zaščito fasade). Pred polaganjem tlaka (keramika, kamen,...) se višek toplotne izolacije odreže, talna obloga gre čez njo brez težav. Tako smo naredili le mini toplotni most. Tega povzroči talna obloga, ko podhlaja vratni okvir. Običajno - ne glede na kvaliteto gradnje - stik zunanje talne obloge in fasade (okvirja vrat) poči. Ko se stavba po nekaj letih umiri, ta stik zapremo s fugirno maso in/ali silikonskim kitom. Ta zapora je potrebna kot zaščita pred padavinsko vodo in insekti (mravlje, ose). Ti najdejo najmanjšo režo, da se lahko naselijo v naši stavbi. Pri vseh zunanjih tlakih damo na podložni beton (ali AB konstrukcijo) vmes toplotno izolacijo. S tem preprečimo prehajanje hladu v stavbo. Plavajoči estrih omogoča majhne premike pri posedanju, hkrati pa prepreči prenos zvoka v stavbo.
 NAPUšč JE OPTIMALNO SENčILO
Napaka je, da senčilom na oknih posvečamo premalo pozornosti. Ker nam - predvsem poleti - nezasenčena okna pregrevajo stanovanja ali delovne prostore, moramo prostore hladiti in po nepotrebnem trošiti energijo (poleg stroškov nakupa klima naprave). Napaka je tudi, da smatramo notranje žaluzije kot senčilo. Dejansko imajo le vlogo zavese, s katero se zaščitimo pred pogledi.
Rešitev so zunanja senčila na vseh južnih in zahodnih oknih. Idealno senčilo pa je ravno prav dolg napušč. Ta onemogoča dostop visokega poletnega sonca, omogoča pa pasivno ogrevanje z nizkim zimskim soncem. Vzdrževanja takega senčila ni, za hlajenje ne potrebujemo energije, pogled iz stanovanja ven je »nezamrežen«.
 STIK ZUNANJIH STOPNIC IN STAVBE
Napaka je prepričanje, da je potrebno vezati na stavbo zunanje (nekonstrukcije) elemente, kot so stopnice, podesti, trotoarji, terase, vhodno stopnišče, tlaki,.... Napaka je statična in energijska. Pri statični se vsak element poseda po svoje, če je vezan na stavbo običajno na stiku poči. Drug problem pa je, da delujejo kot hladilno rebro (kot neizoliran balkon) in vso ogrevalno sezono podhlajajo zunanji zid stavbe. Nanj se na notranji strani na kondenčno vlago naseli plesen.
Rešitev. Vsi zunanji betonski ali zidani elementi hiše se NE smejo nikoli in nikjer neposredno dotikati oboda stavbe. Vedno mora biti vmes toplotna izolacija, kot je razvidno iz fotografije, kjer je edina pomanjkljivost da ni dovolj debela. Če je na fasadi 20 cm toplotne izolacije mora biti na stiku prav tako 20 cm.
 TOPLOTNO IZOLACIJSKE IZBOLJšAVE OKENSKIH PROFILOV
Napaka je počasen prehod inovacije do končnega uporabnika. Okvirji stavbnega pohištva skrivajo še veliko izboljšav, vsem je končni cilj povečati toplotno izolativnost.
Rešitev. Na fotografiji je sodobno okno narejeno iz okenskega profila VIVATERM z vgrajeno toplotno izolacijo (trda poliuretanska pena), zato je 30 - 50 % bolj toplotno izolativen kot masivni lepljen okenski okvir. Koeficineti toplotne prehodnosti Uf = 0,78 W/m2K.
 STREšNO OKNO ALI FRčADA?
Napaka je, da smo v Sloveniji potisnili frčade v pozabo iz več razlogov. Nizko znanje projektantov, tesarjev in krovcev, strah investitorjev pred višjimi stroški ter rigidnost državnih in občinskih uradnikov pri pripravi in izvajanju prostorske zakonodaje. Svoje prispevajo tudi ponudniki strešnih oken z agresivnim oglaševanjem.
Rešitev. Na fotografiji iz Škotske vidimo zaščito dediščine s pragmatičnim dopuščanjem »pisanosti« na strehah. Frčade imajo kar nekaj prednosti pred strešnimi okni. Omogočajo normalen pogled na okolico, če pa imajo stekla na vse tri strani (kot v spodnji vrsti) pa imamo sploh izjemen pogled. Frčada omogoča normalno stojno višino, okna v njej pa normalno prezračevanje stanovanja, kot tudi izdelavo prezračevalnega kanala nad toplotno izolacijo (ta je pri strešnih oknih vedno problem). Pri frčadi ne nastanejo toplotni mostovi, ki so pri strešnih oknih - če se ne vgradijo v menjalnik - pogosti. Tudi v arhitekturnem smislu omogočajo frčade bolj pestro oblikovanje notranjosti stanovanja in zunanjosti stavbe.
 KAKO PREZRAčEVATI V DEžJU ALI MEGLI?
Napačna je predpostavka, da je v mokrem vremenu škodljivo prezračevanje, saj pride v stanovanje več zračne vlage, kot jo iz njega odide.
Rešitev Ob predpostavki enake zunanje in notranje vlažnosti - recimo da higrometer v obeh primerih pokaže 100 % - obnovimo dejstva o deležu vlage v zraku pri različnih temperaturah zraka (podrobneje opisano v Odprava plesni, pdf, november 2010). Največja količina vlage (v gramih), ki je lahko v m3 zraka, je približno sorazmerna s temperaturo zraka. Pri 10°C je v m3 zraka največ 10 g vode, kar pomeni 100 % vlažnost. Pri 22°C je v m3 zraka lahko največ 22 g vode, kar zopet pomeni 100 % vlažnost. Hladen zimski mraz je suh, saj lahko m3 vsebuje pri 0°C le 4,4 g vode, pri - 10°C 2,2 g, pri - 20°C pa le 0,9 g. Naredimo (poenostavljen) zaključek. Pri 100 % vlagi zunaj in znotraj ter notranji temperaturi 22°C in zunanji 11°C imamo po zamenjavi zraka s prepihom v 2 - 4 min notranjo vlago na idealnih 50 %.
 KONDENZ NA OKENSKEM STEKLU
Napako previsokega deleža vlage v zraku in/ali slabe toplotne izolativnosti okna (stekla) pokaže jutranji kondenz vlage na oknu. Do 5 cm visoka »meglica« na spodnjem delu stekla je »normalno« stanje. Vlaga bo šla ven s prezračevanjem. Če je kondenz bolj izrazit (višji od 5 - 10 cm), meglica se združuje v kaplje, na notranji polički imamo »jezerce«, kondenz je na steklu ves dan - prezračevanje ni dovolj.
Rešitev je v razumevanju problema in takojšnji akciji. Razloge za nastanek kondenza in z njim povezane plesni spoznamo v članku Plesen, različne preventivne in kurativne načine sanacije pa v članku Odprava plesni. V vsakem primeru pa s krpo ali vpojnim papirjem obrišemo vso kondenzirano vlago s stekel, okenskih okvirjev in notranjih poličk. Krpo ali papir odnesemo ven iz stavbe ali na podstreho, kjer sušimo perilo. NIKOLI pa krpe ne sušimo na radiatorju ali v bivalnem prostoru. Ponovimo še postopke učinkovitega zimskega prezračevanje. To je vedno na prepih (odpremo VSA okna ter notranja in zunanja vrata) za največ 2 - 4 min in najmanj 3 x dnevno.
 KOREKCIJSKI FAKTOR RADIATORJA
Napak pri uvajanju meritev v blokih in plačilu stroškov energije po dejanski porabi je veliko in preveč. Veliko in preveč je tudi razlogov za tako stanje, iščemo jih med nedorečeno zakonodajo, (ne)zainteresiranimi lastniki stanovanj, (ne)aktivnimi upravniki ter inšpekcijskimi službami, ki so praviloma vedno nepristojne za konkreten problem. Ne pozabimo še profitna podjetja. Eni instalirajo, merijo in obračunavajo porabo energije v blokih, drugi energijo prodajajo. Povsod, kjer se vrti veliko denarja je možno veliko napak. Uvod je potreben zaradi konteksta, saj sta za pravično plačilo in pravilen obračun stroškov enega stanovanja v bloku potrebna dva faktorja. Korekcijski faktor lege in položaja stanovanja omogoča, da se energijsko čim bolj izenačijo stanovanja na izpostavljenih legah (sever, nad hladno kletjo, pod hladno podstreho). Drugi pa je faktor korekcije toplotne moči radiatorja (KQ), katerega organizacije, ki delilnike montirajo praviloma upoštevajo »bolj na počez in po domače«.
Rešitev. Poznamo dva tipa delilnikov, problematičen je drugi:
1. Univerzalni delilnik stroškov, s katerega odčitamo vrednost (reading value) in jo v računalniku z uporabo faktorjev prevedemo v računsko vrednost (caculating value). Prednost teh delilnikov je, da ni potrebno paziti, na kakšno ogrevalo je vgrajen delilnik.
2. V delilnik, s katerega odčitamo računsko vrednost (calculating value), pa monter na osnovi podatkov o ogrevalu (danes je na trgu okrog 1600 različnih tipov in okrog 50.000 različnih dimenzij) neizbrisno vnese korekcijski faktorj dotičnega ogrevala. Slabost te vrste delilnikov je, da moramo tako sprocesiran delilnik vgraditi na točno določeno ogrevalo v točno določenem prostoru, prednost pa, da lastnik stanovanja lažje spremlja porabo toplote. Da se lahko določi in v delilnik vnese faktor korekcije toplotne moči radiatorja (KQ), moramo upoštevati tudi korekcijski faktor načina pritrditve delilnika na ogrevalo (KC).Poglejmo še konkreten primer možnih napak pri določitvi glede na veljavni (SIST EN 442) ali neveljavni (DIN 4704 ali BS 3828) standard. Radiator iz aluminija ima 5 členov širine 7,6 cm in debeline 9 cm, višine 2,1 m. Serviser je vpisal moč 3702 W. Po podatkih proizvajalca je moč tega radiatorja 1.865 W po standardu SIST EN 442. Po starem DIN 4704 bi imel ta radiator 2.365 W.
 VLAGA V BIOMASI
Napaka je, da se vsebnosti vlage v biomasi (predvsem pri sekancih) ne posveča dovolj pozornosti.
Rešitev. Običajnim meritvam za odkup (nasuti meter, tona) je potrebno nujno dodati tudi vlažnost. Finski diagram na fotografiji je dovolj zgovoren in ne potrebuje prevoda. Pri 15 % vlažnosti ima kilogram sekancev za 4.3 kWh energije, pri 55 % pa več kot pol manj. Druga - izrazito boljša - možnost pa je, da se odkupuje proizvedeno toploto, ki jo meri kalorimeter. V tem primeru kupca ne skrbi vlažnost, niti ali je med sekanci trd ali mehak les ali celo lubje.
 DIMNIK
Napaka je, da pri novogradnji ali rekonstrukciji kurilnice vložimo preveč energije (časa in denarja), ko želimo dimnik »skriti« v stavbo, premalo pa se posvetimo izbiri pravilnih dimenzij dimnika (višina, premer tuljave) in materialu dimniške cevi, ki morajo biti prilagojene moči kotla in energentu.
Rešitev naj bo pragmatična, kot je na fotografiji iz Škotske. Dimnik je sestavni del ogrevalnega sistema (kot »auspuh« pri avtu), zato naj bo predvsem tehnično primeren in dobro toplotno izoliran, da vlaga dimnih plinov v njem ne more kondenzirati. Zato mora biti notranji toplotno izoliran v hladnem delu (na neogrevani podstrehi, nad strešno kritino), zunanji pa v celoti.
 KAMNITE OBROBE
Napaka. Mnogo lastnikov starih stavb želi pri obnovi ohraniti kamnite obrobe (kolone) vhodnih vrat ali oken, a jih pustijo vgrajene na starih mestih. Ker nimajo toplotne izolacije so izrazit toplotni most, kondenzacija na notranji špaleti omogoča rast plesni.
Rešitev. Pri obnovi začasno odstranimo vse kamnite obrobe. V zid izštemamo macete v debelini bodoče toplotne izolacije fasade (20 cm) + dimenzije kamnitih obrob. Te so lahko na zunanji strani poravnane z bodočo fasado, ali pa so za nekaj cm izven fasade. Pred montažo kamnitih obrob obdelamo z malto maceto, da lahko prilepimo toplotno izolacijo. Nanjo potem vstavimo obrobe, v zunanji zid jih preko toplotne izolacije pričvrstimo s sidri. Med vgrajenim oknom (ali vrati) in kamnito obrobo naj bo plast toplotne izolacije (na fotografiji jo ni) enake debeline kot na fasadi (če ni prostora pa ustrezno tanjša). S tem preprečimo prehod hladu iz kamnite obrobe na okenski okvir. Če tega ne naredimo, bo okenski okvir stalno podhlajen, kar pomeni kondenzacijo notranje vlage in plesen.
 TERMOSTATSKI VENTIL
Napačno je prepričanje investitorjev, da se naložba v termostatski ventil pri radiatorju ne splača.
Rešitev. Termostatski ventil je element lokalne (radiatorske) regulacije. Zazna vse notranje (kuhanje, kamin) in zunanje (sonce) dobitke. Notranjih je veliko med vikendi, zunanjih pa med sončnimi dnevi. Ventil deluje tako, da zapre dotok tople vode iz kurilnice. Prednost elektronskega je, da lahko z nastavitvijo reguliramo tudi čas delovanja (recimo, ko nas ni doma) in natančno tudi temperaturo prostora.
 DEBELINA OBODNE STENE
Napaka je prepričanje investitorjev, projektantov in izvajalcev, da z debelejšimi zunanjimi stenami zadovoljimo potrebe stavbe po toplotni izolaciji.
Rešitev. Optimalna je najmanjša možna debelina obodne stene (recimo modularna opeka 19 cm) in 20 cm toplotne izolacije. Okna montiramo ravno z zunanjo linijo zidu. Tako so okna na sredini končne obodne stene, debele 40 cm. Na fotografiji vidimo na desni strani tako gradnjo, zgoraj levo pa zidano z 29 cm. Bodimo pozorni tudi na vogalnike (AB vertikalne vezi, ki dejansko »nosijo« stavbo). Na desni jih ni, saj so bili stebri 19 x 19 cm zabetonirani s pomočjo opaža. Če bi uporabili vogalnike, bi bila dimenzija stebra le 12 x 12 cm, kar je statično vprašljivo Obloga vseh betonskih elementov s toplotno izolacijo (XPS 2 cm) je možna, a pri 20 cm debeli toplotni izolaciji fasade ni nujna. V tej rubriki je tabela, ki pokaže, da je koeficient toplotne izolativnosti (U) pri zidu 19 cm le za 1 stotinko manjši, kot pri 29 cm, dobički pa so veliki. V vsaki etaži hiše 10 x 10 m pridobimo 4 m2 površine, strošek m2 zidu je pri 19 cm za 33% cenejši kot pri zidu 29 cm.
 PRIMORSKA STREHA
Napaka je prepričanje, da se strehe s korci ne da toplotno izolirati na zunanji strani. Druga napaka pa je, da se toplotno ne izolira betonskega napušča na vseh štirih straneh strehe.
Rešitev na fotografiji pokaže plasti toplotne izolacije (XPS), ki lahko prenese vse obremenitve teže kritine (korci in malta) in snega ter pritiske vetra. Dobro je vidno lepljenje treh plasti XPS, prva leži na betonski strehi (običajno travete). Kritino s korci se na XPS pritrdi klasično z malto. Kot balkon je potrebno s 3 strani (zgoraj, na čelu, spodaj) toplotno izolirati vse napušče in toplotno izolacijo spojiti s fasadno izolacijo.
 FIKSNA LESENA SENčILA
Napaka je, da se pri gradnji sodobnih stavb premalo vključuje les ter duhovite in trajnostne rešitve, kot je streha in senčilo na maketi.
Rešitev na fotografiji nudi streho vhodnemu ali vrtnemu (terasa) delu. Streha je hkrati senčilo, ki prepušča v notranjost hiše nizko zimsko sonce, visokega poletnega pa ne. Tako ni potrebno poletno hlajenje bivalnih prostorov, okna ne potrebujejo zunanjih senčil.
 OKENSKA POLIčKA PRI LESENI FASADI
Napaka je, da se izvajalci (tudi projektanti in nadzorniki) ne poglobijo v detajle. Okrog zunanjega stavbnega pohištva se lahko naredi veliko napak, največ pri vgradnji okenske poličke in vodil za senčila. Napake se povečujejo pri novih pristopih, kot je lesena prezračevana fasada na fotografiji.
Rešitev na fotografiji je dobra, potrebno je le upoštevati vse podrobnosti.
 ARHIMED REšUJE PROPADAJOčE MLINE
Napaka je, da se - kljub mnogim prednostim, ki jih lastnikom in nacionalni ekonomiji prinaša energetska obnova propadajočih mlinov - gradnja malih hidroelektrarn (mHE) kar ne more celovito zagnati. Razlogov propadanja vodne in obvodne infrastrukture je več. Prevladuje birokratska anemičnost reševanja vlog na pristojnih službah in z njo povezani dolgi, zapleteni in zelo počasni »papirnati« postopki pridobivanja koncesij in dovoljenj. Svoje naredi relativno neopazna vloga stanovskih združenj, kot je Zveza društev MHE Slovenije. Pomembno vlogo ima tudi rigidnost javnih služb pri uvajanju novih tehnologij izkoriščanja vodne energije za proizvodnjo električne energije pri mlinih, kot tudi iskanje primernih tehnologij v strugi ter jezovih.
Rešitev je enostavna. Poglejmo pri sosedih (Avstrija, Nemčija, Italija, Romunija,...), kjer se mHE na Arhimedov vijak intenzivno gradijo. Po zaključeni »papirologiji« - to je v Sloveniji prva in najtežja ovira - je postavitev enostavna. Običajno se natančno po načrtu in v režiji investitorja naredi betonsko korito (za manjše moči to ni potrebno). Potem celotno elektrarno pripeljejo v enem kosu iz tovarne, čas med naročilom in postavitvijo je 3 mesece. Doba vračanja (da se investicija pokrije s subvencionirano ceno elektrike) je okrog 6 let, natančno ceno, proizvodnjo elektrike in dobo vračanja se opredeli na vsaki lokaciji posebej. Sistem omogoča prehod ribam dolvodno brez poškodb, skozi vijak gre brez težav tudi vejevje. Hrupa ni, saj se polž vrti z enako hitrostjo, kot je tok vode. Energetska obnova je idealna rešitev za vse propadajoče mline in žage ob slovenskih vodotokih. Osnove za Kolpo, Krupo in Lahinjo so opisane v članku.
 TEMELJNA PLOščA
Napaka je, da se kljub vsemu znanju in praksam gradnje temeljne plošče - ta nadomesti običajne pasovne temelje - še vedno dogajajo nepotrebne napake in improvizacije.
Rešitev je enostavna. Načrt in izvedbo temeljne plošče zaupamo usposobljenim izvajalcem. Na fotografiji je predstavljena možnost z XPS izolacijo (druga je penjeno steklo), ki ima sledeče elemente. Osnova je betonska temeljna plošča na katero zidamo ali postavimo hišo. Plasti od spodaj navzgor so: 1. Raščen ali nasut in utrjen teren. 2. Podložni beton, 3. Prva plast hidro izolacije, 4. prva in druga plast toplotne izolacije (običajno je med njima nova plast hidro izolacije), 5. Temeljna plošča, 6. Zvočna izolacija (slabo razvidna) in - odvisno od tipa izvedbe - nov sloj hidro izolacije, 7. Plavajoči estrih in 8. Talna obloga. Pomembni detajli so zunaj. Vidna je 9. Toplotna izolacija čela temeljne plošče in obodnega zidu (fasada) ter 10. Vertikalna (prod ali rizel) in horizontalna (cev) drenaža.
 PREKRIVANJE STREHE
Napačne odločitve v preteklosti (neprimeren material, nekvalitetna izvedba) se slej ko prej pokažejo v sedanjosti. Danes se moramo zopet odločati za prihodnost, ko zopet lahko izberemo neprimeren material in slabega izvajalca. Obisk pri energetskem svetovalcu poveča možnost izbire primernih materialov, debelin ter pravilnega zaporedja plasti konstrukcije strehe (in stropa) podstrešnega stanovanja. Za streho na fotografiji se mora lastnik prvenstveno odločiti, kateri problem rešuje. Je to zgolj zaščita stanovanja (torej nova kritina) ali tudi dodatna toplotna izolacija (sedaj okrog 15 cm, verjetno slabo položeno).
Rešitev: Nova kritina je enostavna. Na obstoječo bitumensko kritino (ta je položena na Izotekt, ki je pritrjen na deske, te pa na špirovce) se nad špirovci pritrdi kontra letve (5 x 5 cm) neposredno na kritino. Na kontra letve gredo pravokotno druge letve, na katere se pritrdi nova (katerakoli) kritina. Za prezračevani sloj v višini kontra letve (5 cm) zagotovimo pri kapu vstop zraka, na slemenu (najbolje prezračevano sleme) pa izstop. Problem zamakanja je rešen, obstoječa bitumenska kritina dobi vlogo rezervne kritine. Če je preveč poškodovana ali zaradi sigurnosti, je smiselno pod kontra letve (torej na kritino) položiti novo folijo (torej 100% rezervno kritino). Dileme odločanja se povečajo, če želi pri obnovi dodati (obnoviti) toplotno izolativnost stropa podstrešnega stanovanja. V tem primeru odpre celotno streho (kritina, deske, obstoječa izolacija), da pride do stropa. Na obstoječe mavčne plošče (strop) položi parno oviro, nato nadaljuje, kot je opisano v rubriki »Črna točka« (Toplotna izolacija strehe). Zaključi z opisano postavitvijo strehe, ki bo sedaj okrog 20 - 30 cm višja.
 PRETVORBE MED OBLIKAMI BIOMASE
Napake (nerazumevanje) povzročajo nedosledne uporabe izrazov različnih oblik biomase, njihovih merskih enot in poznavanje kurilne vrednosti v teh enotah.
Rešitev: Zapomnimo si in uporabljamo teh nekaj preprostih besed, enot in razmerij iz tabele: »Količinski ekvivalenti posameznih oblik lesnega kuriva«.
 STROšKI ENERGIJE čEZ 10 – 20 LET
Napaka je, da pri odločanju o debelini toplotne izolacije oboda stavbe prehitro rečemo: »Dovolj je«. Druga napaka je, da ne verjamemo raznim grafičnim predstavitvam ali izračunom, ki minula dejstva ekstrapolirajo v prihodnost. Pogosto to metodo imenujemo tudi trend. Rešitev: Pri napovedovanju prihodnosti ni vprašljivo ali dvomljivo dejstvo, da pri boljši toplotni izolaciji oboda stavbe potrebujemo za ogrevanje in hlajenje prostorov manj energije, kot pri slabo (ne dovolj) izolirani. Grafikon napovedi letnih stroškov ogrevanja stavb z različnimi kvalitetami toplotne izolacije lahko beremo kot dejstvo za nazaj (podatki so iz leta 1995 in ceno kurilnega olja 0,22 €/l.), predpostavki o vsakoletni podražitvi energentov za 5% (dejansko je danes krepko večja) in ekstrapolaciji v prihodnost. Vse to lahko razberemo iz grafikona in izračunanih stroških energije za posamezno vrednost toplotne izolacije. Naredimo izračun za dvoetažno stavbo, ki ima v vsaki etaži okrog 120 m2 ogrevanih površin (skupaj 240 m2) in okrog 300 m2 zunanje stene. Kot je razvidno so stroški že danes podcenjeni za približno polovico. Po grafikonu so danes (2012) letni stroški ogrevanja pri U = 0,5 W/m2K 900 €; le 120 € pa v primeru, da imajo stene U = 0,1 W/m2K, kar je danes standard pasivne hiše. Leta 2020 bodo letni stroški ogrevanja pri U = 0,5 W/m2K 1.110 €; le 220 € pa v primeru, da imajo stene U = 0,1 W/m2K. Leta 2030 bodo stroški ogrevanje še višji. Pri obodnih stenah z U = 0,5 W/m2K okrog 1.800 €, pri stenah z U = 0,1 W/m2K pa le 360 €.
 KVALITETNA VGRADNJA OKNA
Napaka je, da monterji oken ne poskrbijo (zahtevajo, pripravijo, predlagajo) tudi za kvalitetno pripravo okenske odprtine pred vgradnjo. Lastniki pa slepo verjamejo, da monterji obvladajo svoj posel. Za montažo okna je to verjetno res, za pripravo okenske odprtine pa preverjeno ne. Izdelek (okno) pa je popoln šele takrat, ko so optimalno narejeni vsi detajli.
Rešitev na fotografiji je prava in kvalitetna. Pred izmerami okna prilepimo na vseh 4 straneh okenske odprtine XPS (Stirodur) v celotni debelini opeke (če okvir okna tesnimo s trakom) ali v pasovih (če okvir okna tesnimo s folijami), kot je na sliki. Debelina XPS naj bo vsaj 10 cm. Lepljenje notranjosti okenske odprtine je zahtevno, saj mora biti narejeno »v nulo«, kar pomeni pravokotno in vzporedno v vseh smereh. Taka priprava za vgradnjo je nujna pri menjavi oken, ki običajno ostanejo na istem mestu, kot so bila. Če pa lahko okno montiramo na zunanjo linijo zidu (pri novogradnjah je to »obvezno«), potem taka priprava s toplotno izolacijo ni nujna, je pa zaželena in smiselna, saj moramo za RAL montažo (trak ali folije) predhodno pripraviti okensko odprtino. To je s toplotno izolacijo bolje, kot z ometom, kar je druga možnost. Namesto zunanje poličke iz naravnega kamna raje montiramo umetni kamen, najboljša rešitev pa je kovinska ali PVC polička. Ker ima majhno maso ima tudi majhno »moč«, da prenaša mraz na okenski okvir, od tam pa v notranjost. Sama montaža po RAL smernicah je celovita obdelana v rubriki »Črna točka«.
 KAJ JE AKUMULACIJA IN KAJ IZOLACIJA TOPLOTE
Napaka je, da še vedno ne poznamo razlike med različnimi izolacijami ter razlike med toplotno izolacijo in akumulacijo. Pozimi toploto ustvarjamo z gorenjem, poleti nam ob vročih dneh sama prihaja v stavbo. Pozimi in poleti se nam akumulira v zunanjih in notranjih stenah ter v tlakih in stropu. Dokaz akumulacije spoznamo med zimskim prezračevanjem. Ko v stavbo spustimo hladen zrak, se nam ta v nekaj minutah ogreje, saj stene, tla in strop z akumulirano toploto delujejo kot velik radiator. Enak učinek je med nočnim hlajenjem poleti. Ko okna zjutraj zapremo, se nam temperatura zraka v prostoru hitro dvigne. Napačno je tudi prepričanje, da je kamnita hiša z debelimi zidovi dobro izolirana. Izolacija je »nikakva«, saj je 50 cm kamnite stene enako 1 cm toplotne izolacije. Ima pa taka hiša izjemno dobro akumulacijo za razliko od stene lesene pasivne hiše na fotografiji, ki ima dobro toplotno izolacijo in slabo akumulacijo.
Rešitev: Pri stavbah uporabljamo 3 vrste izolacij. Toplotna na ovoju stavbe nas z dvosmernim zadrževanjem prehajanja toplote ščiti pred poletno vročino in zimskim mrazom. Zaščiti nas tako notranja kot zunanja toplotna izolacija. Zaradi toplotne akumulacije (in težav, ki jih povzroči notranja) je v zidanih stavbah VEDNO na zunanji strani. Vertikalna hidroizolacija (na zunanjih zidovih v terenu) in horizontalna hidroizolacija (na temelju zunanjih in notranjih zidov ter pod tlaki proti raščenemu terenu) nas ščiti proti zunanji vlagi. Zvočna nas na ovoju ščiti proti zunanjemu hrupu, notranja pa proti prehajanju horizontalnih zvokov v etaži in vertikalnih med etažami.
 MINI TOPLOTNI MOSTOVI
Napaka: Zima nam - brez termo kamere - pokaže vse, tudi najmanjše »kikse«. Stiki med ploščami toplotne izolacije na fasadi so mini toplotni mostovi, kar je jasno razvidno iz fotografije. Na 15 cm ploščah stiroporja je srenj, stiki so brez njega, saj ga topi notranja toplota ogrevanih prostorov. Prikazani primer ni najslabša možnost, saj so plošče zelo natančno stikovane brez lepila na stikih. Slabost je, da so brez preklopa (folca). Slabost je tudi vgradnja na robovih poškodovanih plošč (zato so stiki širši, saj manjko izolacije prekrije lepilo iz prve plasti zaključka fasade) ali različna »flikanja« kot je vidno okrog senzorja in kvadrata nad njim.
Rešitev: Idealno stanje je, da imamo na fasadi zgolj in samo en material. To dosežemo z vgradnjo nepoškodovanih toplotno izolacijskih plošč (optimalne so s preklopom, to je »folcem«), ki jih lepimo le zadaj, nikoli na robovih. Pazimo, da se robovi vedno stikajo 100 %. Za natančno in pravokotno rezanje EPS (stiropor) ali XPS (stirodur) plošč uporabimo žarilno nitko (cekas žico).
 »PRAVA« DEBELINA TOPLOTNE IZOLACIJE FASADE
Napaka bolje rečeno težava, je pri odločanju o optimalni debelini toplotne izolacije fasade. Optimalna seveda z vidika stroški (višja investicija) in koristi (manjša potreba po zimskem ogrevanju in poletnem hlajenju). Rešitev je na skici podjetja Fragmat, ki prikaže, da so ob sedanjih cenah energije (2011) in ceni toplotnih izolacij minimalni stroški v življenjskem ciklusu (LCC) v šestdesetletni življenjski dobi kontaktno izolacijske fasade doseženi pri debelini toplotne izolacije 26 cm. Izračuni pokažejo, da v stroških celotne fasade z vsemi materiali, delom in najemom odra, predstavlja vsak dodaten centimeter toplotne izolacije nad minimalnimi zahtevami komaj 2 % višjo naložbo. Torej ob 20% višjem vložku v fasado pridobimo kar 10 cm debelejšo toplotno izolacijo. Vsi ostali ukrepi za zmanjšanje porabe energije zahtevajo bistveno večji investicijski vložek in imajo v večini primerov znatno krajšo življenjsko dobo.
 TOPLOTNA IZOLACIJA VLAžNEGA COKLA
Težava: Občan iz Sodražice si v pritličju hiše iz leta 1950 dela stanovanje. Hiša je v bregu, sedaj so zidovi v trenutno nenaseljenem pritličju znotraj in zunaj vlažni do višine 1.00 - 1.50 cm. Znotraj so obloge (les, tapete), zunaj pa na coklu keramične ploščice (na fotografiji že odstranjene, ostalo pa je lepilo). Zid je iz polne opeke, tri stene so »proste«, četrta pa je v celoti »naslonjena« na hrib (trde skale) in nedostopna z zunanje strani. Tu je terasa za vstop v nadstropje, ostali tlak (asfalt, tlakovci) je nižji od sedanjega tlaka v pritličju (keramika, parket). Kako torej zmanjšati (odstraniti) vlago, brez da se zid spodreže ali spodkoplje? Je injiciranje obodnih sten prava rešitev? Je odstranitev lepila nujna?
Rešitev: Glavnino težav boste rešili z izdelavo drenaže (v nadaljevanju) in naravnim osuševanjem. Injiciranje ali spodkopavanje obodnih sten bo mogoče potrebno, mogoče ne. Pred končno odločitvijo (injiciranje, toplotna izolacija temelja, prezračevani kanal, vertikalna drenaža) se oglasite na energetsko svetovanje, do takrat pa natančno spremljate osuševanje in višino vlage. Od »suhosti« bo namreč odvisen nasvet za nadaljnje korake (prinesite fotografije). Lepilo vsekakor odstranite. Predlagam, da ga s kotno brusilko (fleksarico) prerežete na okrog 10 cm pasove, potem pa z dletom (majzlom) odbijete. Lepilo namreč preprečuje učinkovito osuševanje. Ker je problem vlažnega cokla pogost, podajam v nadaljevanju še priporočila (ne pa recept) obdelave tudi za druge uporabnike portala NEP Slovenija. Obodne stene (zasute) pripravite za sušenje na naslednji način:
• Okrog hiše skopljite kanal širine cca 60 cm. Če je možno naredite to ročno, v tem primeru bo jama ravno prav široka za izdelavo vseh potrebnih plasti, kasneje ne bo posedanja.
• Globina izkopa naj bo do dna zidu na najvišji točki, če je možno pod začetkom temelja (zaradi statike naj bo največ 45 stopinjska brežina s padcem proti drenaži)
• Zid hiše, ki je sedaj pod terenom očistite in pustite, da se osuši.
• Notranji tlak odstranite v popolnosti, odstranite ves material do višine okrog pol metra pod bodočo končno višino tlaka. Iz notranjih in zunanjih zidov odstranite vse (do ometa, ta ostane). Odstranite pa vlažen (moker) omet iz podnožja zidov (1 - 1.5 m visoko, po potrebi)
• Zunaj postavite na dno jarka drenažno cev (ovita v polst, padec 1 cm/m1) na posteljico (utrjeno) iz peska. Ta kanal zaščitite z vrha, da vam dež ne bo močil sten in sušite 1 leto (spremljajte).
 TESNJENJE STIKA MED OKNOM IN ZIDOM (FASADO)
Napaka je, da se stiku med oknom in zidom (fasado) posveča premajhna pozornost. Običajno tu najdemo štiri napake. Prva je toplotni most, ki nastane v primeru nepopolne (necelovite) zapolnitve prostora med zidom in okvirjem zunanjega stavbnega pohištva s purpenom. Druga je material (kamen, beton) zunanje kamnite ali betonske poličke, ki je hladilno rebro in ohlaja spodnji del okenskega okvirja. Tretja so ventilacijske izgube (pihanje), ko stik med okvirjem in fasado ni 100 % zatesnjen. Iz te izhaja tudi četrta, saj netesnost omogoča vstop deževnice v konstrukcijo.
Rešitev: Za montažo novega zunanjega stavbnega pohištva je optimalna in najboljša vgradnja po RAL standardu ter uporaba lahkih materialov (PVC, pločevina) za zunanje poličke. Te so v celoti montirane na toplotno izolacijo. Pri že montiranih oknih pa je rešitev odvisna od velikosti (širine) in mesta reže. Običajno pa tesnimo na 5 mestih (vse štiri strani pri okenskem okvirju, peta pa je stik med poličko in fasado - spodaj in ob straneh). S tem onemogočimo tudi vstop deževnice v konstrukcijo. Če je reža širša od 0.5 cm (kar je redko), jo zapolnimo s purpenom, pred tem fiksiramo okno in poličko, da nam jo purpen ne dvigne. Bolj verjetno je reža tanjša. V tem primeru naredimo silikonsko tesnjenje (2 x ali celo 3 x). Prvič čim bolj globoko, drugič (tretjič) pa izravnamo. Vmes počakamo, da se silikon posuši. Globjo in širšo režo lahko pred silikoniziranjem zapolnimo s tkanino, ki jo vtiskamo v režo. Uspešnost našega dela (da ne piha več med okvirjem in zidom) preverimo na notranji strani s plamenom sveče. To naredimo tudi pred začetkom dela, da potrdimo pihanje. Pri kamnitih zunanjih poličkah imamo namreč občutek, da »tam spodaj nekje« piha, v resnici pa čutimo samo hlad od podhlajenega spodnjega okenskega okvirja.
 KONDENZ IZ ODVODA KUHINJSKE NAPE
Napaka je, da se odvodu (izpuhu) iz kuhinjske nape ne posveča nikakršne pozornosti. Najslabša rešitev je, da ga naredimo na podstreho, kjer imamo potem vonjave in nepotrebno vlago. Pri odvodu na fasado ali streho pa običajno spregledamo učinek kondenzacije kuhinjske vlage, ki nam začne zatekati nazaj v napo. Pri odvodu na fasado pride običajno do umazanije, vlaga iz nape jo navlaži, tja pridejo alge in/ali plesen. To se običajno zgodi na severni strani stavbe (kjer je običajno kuhinja), manj verjetno na južni. Pri fasadni izvedbi je velika verjetnost vstopa vetra v stanovanje skozi napo ter neprijetno loputanje protivetrnih zapor.
Rešitev: Optimalno je, da naredimo odvod iz kuhinjske nape na streho, med napo in kritino postavimo (običajno na podstrehi) slepo koleno za kondenziranje pare ter sifon. Ta ima dvojno vlogo. Vanj se steka kondenzirana voda, hkrati preprečuje širjenje vonjav. Do sifona moramo imeti prost dostop, saj je vode lahko preveč in jo moramo odstraniti (običajno pozimi) ali pa premalo (običajno poleti) in jo moramo za zaporo vonjavam doliti. Bistvo te enote je, da so vse cevi med napo in slepim kolenom zelo dobro termoizolirane (levo na fotografiji), od slepega kolena naprej proti kritini (desno zgoraj) pa so brez termoizolacije. Tako smo naredili kontrolirano »past« v kateri se vlaga kondenzira, v sifonu pa je prostor za zbiranje vode. To lahko kontroliramo, odlivamo ali dolivamo. Težav ni.
 ZAVESE IN DELILNIK TOPLOTE
Napaka je zavesa čez radiator, saj povsem onemogoči sevanje (radiacijo) toplote v prostor ter ovira normalno gibanje zraka ob radiatorju navzgor. V primeru, da je zavesa do stropa (karnisa je pritrjena na strop) pa to onemogoči normalno kroženje zraka v prostoru. S tem se bistveno zmanjša moč ogrevanja, za zaveso je izrazito povečan % vlage, delilnik toplote (na fotografiji ga ni) začne meriti »svojo« temperaturo, ujeto med zidom in zaveso. Posledično meri stalno visoko temperaturo zraka, termostatski ventil se zapre, prostor je hladen, račun pa nič manjši.
Rešitev je zelo preprosta. Radiator mora biti »gol«, vse instalacije na radiatorju (navadni ali termostatski ventil, delilnik toplote) so vidne. Zavesa je dvignjena nad radiator najmanj 10 cm in spuščena od stropa za najmanj 10 cm, za toliko naj bo tudi odmaknjena od stene in dvignjena od tal. Radiatorjev z vrha nikoli ne zapiramo, notranja okenska polička naj sega največ 1 - 3 cm čez zid. Daljša že ovira dvig toplote med zidom in radiatorjem ter zmanjšuje dostop toplega zraka do stekel. Nasvet velja upoštevati v zasebnih ali večstanovanjskih stavbah, ne glede na opremo (navadni ali termostatski ventil, delilnik toplote) ali velikost, starost, material ter obliko radiatorja.
 MOKER COKEL
Težava, kot jo navaja Bogo: Pri novogradnji (vselitev 2003) sem 2008 termoizoliral fasado in cokel s stiroporom 12 cm. Hidroizolacijo sem od temeljev podaljšal do gornje višine sedanjega cokla (25 - 30 cm). Podkleteni del hiše je hidroizoliran, sledi 5 cm stirodur, plastična folija s čepki (ti so žal obrnjeni ven) ter drenažni sistem. Ta je širok cca 80 cm in globok 1,5 m, pod drenažo je narejeno betonsko korito v katero je vstavljena drenažna cev. Speljana je levo in desno ob hiši (črka U) v ponikalnico na spodnji strani hiše. Fasadni del toplotne izolacije sega cca 10 cm pod asfalt. Ta je debel 6 cm, leži na peščenem nasutju. Po asfaltiranju (april 2010) je cokel moker (prej nikoli). Asfalt je sicer nagnjen od hiše, cokel pa je pod napuščem. Na podlagi opazovanja ne morem ugotoviti ali je vlaga na coklu posledica zunanjega dežja ali podzemne vode iz hriba (lapor), ki je za hišo in iz katerega po obilnem deževju še par dni odteka voda. Zanima me, kaj mi je storiti preden dam cokel obleči v kulirplast? Ali bo nato cokel nabreknil, odstopil ali kaj podobnega. Mislim, da je že malo pozno!? Hvala za odgovor.
Rešitev: Strah pred nabrekanjem cokla je upravičen, zato morate rešitev najti pred zaključnim slojem. Iz 6 fotografij, ki ste jih poslali, je razvidno, da vlago vleče tudi na zaključni sloj že končane fasade (nad coklom, bel vogal med garažnimi in vhodnimi vrati). Hkrati pa te vlage ne vleče tam, kjer imate jaške. Za rešitev je najpomembnejše najti zunanji izvor vlage, ki je lahko nad asfaltom ali pod njim. Kot kaže pa izvor ni notranji - kondenčni. Če je izvor nad asfaltom (dež), je rešitev enostavna. Kulirplast bo preprečil dostop vlage na cokel, v tem primeru predlagam dodatno tesnjenje med asfaltom in zaključnim slojem (silikon, zaokrožnica). Seveda pa morate počakati poletje in popolno osušitev cokla. Bolj verjetno pa je (fotografije kažejo na to), da je problem (voda, vlaga) pod asfaltom, kar je sicer nelogično, saj imate narejeno drenažo, a druge razlage ne vidim. Če se potrdi, da voda s hriba pod asfaltom moči cokel imate dve možnosti. Presekati vodi dostop do hiše z novo vertikalno drenažo (na meji ob cesti), še boljša rešitev pa je, da s kotno brusilko tik ob asfaltu prerežete mrežico in lepilo. To naredite testno na recimo 1 m dolžine in opazujte vlago (rob zarišite s svinčnikom). Ko (če) bo vlaga izginila boste tako prerezali fasado na vseh 3 straneh, kjer so težave, izrezan del pa zapolnili s silikonskim kitom. Tu pazite, da boste hkrati z njim zatesnili tudi stik asfalta in cokla.
 ZIMSKO PREZRAčEVANJE V DEžJU ALI MEGLI
Napaka izhaja iz napačne predpostavke, da je v mokrem vremenu nesmiselno (celo škodljivo) prezračevanje, saj pride v objekt več zračne vlage, kot jo iz njega odide.
Rešitev: Ob primeru enake zunanje in notranje vlažnosti - recimo da higrometer v obeh primerih pokaže 100 % - obnovimo dejstva o deležu vlage v zraku pri različnih temperaturah zraka (podrobneje opisano v članku Odprava plesni, pdf, november 2010). Največja količina vlage (v gramih), ki je lahko v m3 zraka, je približno sorazmerna s temperaturo zraka. Pri 10°C je v m3 zraka največ 10 g vode, kar pomeni 100 % vlažnost. Pri 22°C je v m3 zraka lahko največ 22 g vode, kar zopet pomeni 100 % vlažnost. Hladen zimski mraz je suh, saj lahko m3 vsebuje pri 0°C le 4,4 g vode, pri - 10°C 2,2 g, pri - 20°C pa le 0,9 g. Naredimo (poenostavljen) zaključek. Pri 100 % vlagi zunaj in znotraj ter notranji temperaturi 22°C in zunanji 11°C imamo po zamenjavi zraka s prepihom v 2 - 4 min notranjo vlago na idealnih 50 %. Steklo okna na sliki nam pokaže smeri prehajanja zraka pri zračenju. Zgoraj odhaja ven vlažen notranji (ki na hladnem steklu takoj kondenzira), spodaj pa vstopa hladen zunanji.
 KATERA JE »PRAVA« DEBELINA TERMOIZOLACIJE?
Napaka je, da želi investitor pravo debelino termoizolacije izvedeti od energetskega svetovalca ali projektanta. Prave debeline namreč ni. Za minimalno je itak odgovoren projektant, investitorji se običajno odločajo za boljšo (pogojno rečeno »nadstandardno«), saj investirajo v svojo kvaliteto bivanja in svoje nizke stroške obratovanja stavbe.
Rešitev: Investitor si mora na vprašanje o »pravi« debelini termoizolacije odgovoriti sam, ne s centimetri, temveč s koeficientom toplotne izolativnosti, ki ga želi doseči na obodu stavbe. Investitor - ne pa projektant - se torej odloča in določa kakšen boljši »U« od zakonsko določenega želi imeti.
Pri »pravi« toplotni izolativnosti oboda stavbe sta dva vidika. Prvi je zakonski, saj PURES 2010 in iz njega izhajajoča Tehnična smernica zahteva za tla (proti terenu, neogrevani kleti ali nad prehodom) U okrog 0,30 W//m2K, za zunanje stene in stene proti neogrevanim prostorom U najmanj 0,28 W//m2K), za gornji del stavbe (strop proti neogrevanemu podstrešju, ravna streha, terasa, streha nad ogrevanim podstrešjem pa U okrog 0,20 W//m2K. Z izrazom »okrog« navajamo le združene in lažje zapomljive številke, v Tehnični smernici pa je za vsak element navedena največja dovoljena vrednost »U«.
Drugi vidik pa je želja (zahteva) v kako energetsko varčni stavbi želimo živeti. Pasivne hiše dosegajo (na fasadi recimo) U pod 0,1 W//m2K, sam svetujem, da se pri ostalih stavbah ne gre čez 0.2 W//m2K. Na grafu so prikazani odnosi med »U« in debelino tiste termoizolacije, ki ima toplotno prevodnost (lambda) 0.041 W/mK. Termoizolacije z lambdo 0.032 W/mK so okrog 20 % bolj termoizolativne (20 % tanjše), z lambdo 0.022 W/mK pa okrog 50 % bolj termoizolativne (50 % tanjše). Iz tabele »Obod stavbe« pa je razvidno, da se z debelino termoizolacije izrazito manjša vloga materiala iz katerega je stavba zgrajena. Zato material tudi ni vključen v graf.
 SANACIJA TOPLOTNEGA MOSTU
Napaka: (Pre)pogosta napaka je, da se obodne in predelne stene na podstrehi pozida do desk. Na neogrevani podstrehi to ne ustvarja težav. Popolnoma drugačna situacija nastane, ko se podstrešno stanovanje naseli. Lastnik iz Blok - ki je fotografijo poslal - je dovolj razgledan, da je napako odpravil v najmanj boleči fazi. Več o tem preberite v rubriki »Črna točka«.
Rešitev je enostavna. Za celotno debelino termoizolacije strehe (40 cm) se znižajo vsi zidovi (na sliki je to le 25 cm, kar je še sprejemljivo). Pri predelnih stenah nižanje ni težavno, v prikazanem primeru je bilo težje, saj je fasada že termoizolirana. To je pomenilo zelo natančno štemanje opeke, deloma tudi zaključkov betonskih preklad. Po znižanju zidov je nad njih postavil termoizolacijo in jo s spodnje strani utrdil s Purpenom. Pazil je tudi na 100 % stik s termoizolacijo fasade. Mirni živci in zanesljiva roka so najboljše orodje za take posege, zato priporočam lastnikom, da se tega dela lotijo sami.
 »PRAVA« DEBELINA TERMOIZOLACIJE
Napaka: Še vedno se - napačno - verjame, da je 15 cm termoizolacije med špirovci na stropu podstrešnega stanovanja dovolj. Druga napaka pa je prepričanje, da obstaja samo ena termoizolacija (ne po materialu in komercialnih imenih), kar pomeni, da so vse termoizolacije enako termoizolativne.
Rešitev: Prave debeline ni, v strehi podstrešnega stanovanja se priporoča 40 cm (λ = 0,041 W/mK). Ne pozabimo, da nas termoizolacija zaščiti pred zimskim mrazom in poletno vročino. Slednja je na podstrešnih stanovanjih še posebej nadležna.
Termoizolativnost odraža lambda (λ), ki je na grafikonu modra in oker oznaka. Manjša ko je lambda, večja je termoizolativnost, z debelino termoizolacije (spodnji del grafa od 18 - 30 cm) se manjša tudi toplotna prehodnost (levi del grafa z vrednostmi od 0.10 - 0.22 W/m2K). Z manjšo toplotno prehodnostjo (U) se manjša poraba energije za ogrevanje in hlajenje prostorov.
 ČRN DIM
Napaka: Črn (temen) dim je znak slabega izgorevanja, ne glede na energent. Ob manjšem izkoristku kupljene energije (drva, kurilno olje,...) po nepotrebnem obremenjujemo zrak.
Rešitev: Dimnik je potrebno redno čistiti, ravno tako kotel. Pri kotlih na kurilno olje ali plin naj serviser vsaj 1 x letno zamenja šobo in nastavi vse parametre izgorevanja. Pri kotlu na biomaso (polena, peleti, sekanci) moramo zagotovit, da je energent suh. V vseh primerih je potrebno omogočiti, da v kotel pride dovolj kisika (zraka), nujno potrebnega za kvalitetno gorenje.
 TOPLOTA IZ GREZNICE
Napaka: Razpadanje organskih snovi v greznici ni napaka, napaka pa je, da take energije še ne znamo koristno uporabiti. Na zasneženi fotografiji je sicer lepo vidno »ogrevanje od spodaj«.
Rešitev: Kemijski proces razpadanja organske snovi, ob katerem se ustvarja toplota, je osnova bioplinskih elektrarn, ta tehnologija je poznana za velike sisteme. Za družinske greznice pa še ni razvita, ker - tako pravijo - je danes še prevelik vložek in premajhna korist.
 TERMOIZOLACIJSKE ZNAčILNOSTI MATERIALOV
Napaka: Pogosto se posameznemu materialu pripisuje prevelika ali premajhna termoizolativnost. Drastičen primer tega nepoznavanja je »termoizolacija« fasade s 3 cm siporeksa, ki jo je lastnik naredil v prepričanju, da je to dobra rešitev. Pogled na sliko in v tabelo pove, da je hišo dejansko oblekel z 0.5 cm termoizolacije, kar je tragično.
Rešitev: V tabeli je sicer naveden Tervol, podatek 0,041 W/mK pa velja za vse termoizolacije starejšega tipa (kamena in steklena volna, stiropor). Zanemarljivo boljši je Stirodur (0,039 W/mK), za cca 20 % je boljši Neopor (0,032 W/mK), še boljši pa Webrov Super 22 (0,022 W/mK) za katerega proizvajalec trdi da je 10 cm enako termoizolativno, kot 20 cm termoizolacije z lambdo (λ = 0,041 W/mK).
 TERMOIZOLACIJA DIMNIKA
Napaka: Neizoliran ali ne dovolj termoizoliran dimnik otežuje vlek in povzroča kondenzacijo v dimniški cevi. Pri podstrešnem stanovanju deluje kot hladilno rebro.
Rešitev: Ne glede na material je potrebno dimnik nad streho termoizolirati. V primeru hladne podstrehe, ga termoizoliramo tudi na podstrehi. Optimalno je, da termoizolacijo pokrijemo z montažnim plaščem, ki pokriva celotni dimnik nad streho. Ta je lahko iz pločevine ali steklobetona. Slednji je na fotografiji, kjer sneg na severni strani dokazuje, da je plašč delujočega dimnika popolnoma hladen.
 SVETLOBNI JAšEK
Napaka: Tudi svetlobni jašek je potrebno ločiti od stavbe (obodnega zidu), saj nam neustrezen ohlaja steno (hladilno rebro, kot balkon), posledično povzroči plesen, še posebej v primeru kletnega stanovanja.
Rešitev: Optimalno je, da uporabimo montažni PVC svetlobni jašek, ki ga z dolgimi vijaki na katerih so distančniki za debelino termoizolacije, pritrdimo na stavbo. Če želimo na vsak način betonski svetlobni jašek, ga naredimo samostojno. Opaž naredimo na že položeno termoizolacijo (XPS, 20 cm) v bodočem zasutem delu hiše. Med stene jaška in obod stavbe postavimo (da nima stika z obodno steno). Če želimo na vsak način betonski svetlobni jašek povezati s stavbo, ga moramo kasneje termoizolirati tako, kot balkon. To pomeni z 20 cm XPS (stirodur) na vseh straneh, vsaj pol metra, merjeno od obodnega zidu ven. To nam bo ustvarilo obilo težav, zato je bolje uporabiti prvi predlog, pogojno tudi drugega.
 OBOD STAVBE
Napaka: Izbiro energetsko boljših zidakov ne moremo imenovati napaka, je pa investicija ekonomsko vprašljiva. Če bi zidali brez termoizolacije, so med posameznimi materiali in njihovimi debelinami pomembne razlike (rdeči stolpec). Ker pa imajo sodobne stavbe okrog 20 cm termoizolacije na fasadi (pasivne do 50 cm) izgubi material oboda praktično vse termoizolacijske prednosti, kar vidimo na desni strani tabele (zelena polja). Pri 20 cm termoizolacije so koeficienti toplotne izolativnosti (U) praktično enaki.
Rešitev: Stavbo se zida z najtanjšim in najcenejšim zidakom (ki mora seveda zadostiti vsem statičnim in protipožarnim zahtevam), prihranek se investira v debelejšo termoizolacijo. Če uporabimo modularni blok 19 cm namesto 29, pridobimo v vsaki etaži okrog 4 m2 bivalnih površin. Ne pozabimo. Stavbo nosijo stebri, ne zid.
Izberite področje:
• Gradnja stavbe
• Zunanjost stavbe
• Talna voda in vlaga
• Temelji
• Obodne stene
• Strehe
• Vgradnja oken
• Balkoni
• Stiki gradbenih elementov
• Dimniki
• Notranjost stavbe
• Kurilne naprave
• Ogrevalni sistemi
• Prezračevalni sistemi
• Vsi vpisi
<< Nazaj |
