|
Energetski kiksi
Praksa gre velikokrat nasprotno od teorije, dobrih nasvetov in učinkovitih rešitev. Rubrika je namenjena uporabnikom, da v besedi in sliki predstavite negativne energetske primere (svoje ali druge) in opozorite na podlagi lastnih izkušenj, česa se nikakor ne sme ponoviti, kakšne so posledice in tudi kakšne so rešitve. Vaše primere pošljite na e-naslov nep.slovenija@gmail.com, z veseljem jih bomo objavili.
VSI VPISI
 PLESEN ZA KUHINJSKIMI OMARICAMI
Napaka je zunanja in notranja. Zunanje (katere lastnik težje odpravi) so trije gradbeni elementi brez toplotne izolacije. To so fasada, betonski napušč in strop proti hladni podstrehi. Notranja je ena. Kuhinjske omarice so tesno montirane na zunanjo steno in strop.
Rešitev dane situacije je dvojna, to je zunaj in znotraj. Zunaj je to fasada celotnega bloka in - nujno - tudi stropa proti hladni podstrehi (stanovanje je najvišje v bloku). Toplotna izolacija fasade je skupinska, zadnjo ploščo pa lahko izolira lastnik sam (bolje, če je skupinska). Pri tem se ne sme pozabiti, da je potrebno izolirati vse grajene konstrukcije pol metra v višino.
Takojšna in najcenejša rešitev je odmik kuhinjskih elementov od zunanje stene, tal in stropa za 5 cm. Tako se po celotni višini zunanje stene (2.5 m) omogoči vertikalno kroženje notranjega zraka. Tega je potrebno spraviti ven iz stanovanja. To lahko naredimo z rednim zračenjem (najmanj 3 x dnevno, vedno le 2 - 4 min. in vedno na prepih vse prostore) ali rekuperatorjem (mehansko prezračevanje z vračanjem toplote). Ta je lahko centralni ali - bolj verjetno za majhno stanovanje v bloku - z enim (ali dvema) lokalnim rekuperatorjem. V vsakem primeru je smiselno med ogrevalno sezono spremljati količino relativne vlage v zraku s higrometrom (vlagomer).
Problem kondenza in posledično plesni v bivalnih prostorih je celovito obdelan v dveh člankih. V prvem so navedeni vzroki, v drugem pa rešitve.
Ostalih - manj verjetnih in dražjih - rešitev stanovanja v bloku ne razlagamo, so pa možne. To je prestavitev kuhinjskih elementov na notranje stene in notranja toplotna izolacija.
 RAZPOKE NA FASADI 2
Napaka je neupoštevanje pravilnih postopkov in plasti pri izdelavi tankoslojnih kontaktnih fasadah (te danes prevladujejo). Pogoste napake so okrog oken in zunanjih vrat, ko se »pozabi« dodatno armirati vse štiri vogale odprtine.
Rešitev: Na fotografiji so po plasteh jasno razvidni vsi sestavni deli okna in načini montaže. Na vogalu je vidna tudi diagonalno postavljena armaturna mrežica, ki pa je sestavni del fasade. Za boljši učinek predlagamo še drugi sloj dimenzije 100 x 100 cm.
 RAZPOKE NA FASADI
Napake (vzroki) so različni. En del izhaja iz počasnega (milimetrskega) posedanja stavbe in dinamičnih obremenitev (promet). Drugi del izhaja iz statične in toplotne oslabitve zunanje stene, ki jo povzroči vsaka odprtina. Na fotografiji so razvidne tipične diagonalne razpoke. Načeloma razpoka le omet. V prvi fazi je to lepotna napaka, intenzivno zamakanje padavin je vzrok hitrejšega razpadanja zaradi zmrzovanja.
Rešitev je v izdelavi statičnega betonskega okenskega okvirja, ki pa se v praksi skoraj ne uporablja. Zato je potrebno z armaturno mrežico pri tankoslojnih ali debeloslojnih ometih omiliti vpliv teh razpok. Dodatna armaturna mrežica se običajno v 2 plasteh postavi pravokotno na razpoke na vse 4 vogale odprtine. Pri lesenih skeletnih stavbah pa je tak okvir običajno sestavni del statične konstrukcije. Brez težav so tudi sistemi prezračevane fasade.
 PLESEN
Napaka: Plesen se preko zime razbohoti na vseh toplotnih mostovih. Na fotografiji vidimo pogost vzrok. To ni PVC okno (v tej situaciji bi bila tudi na lesenem), temveč zunanje kamnite poličke. Položene na malto so močan toplotni most. Dodaten razlog za plesen je neučinkovito prezračevanje in (pre)velika zračna vlaga. Razlogi za nastanek plesni so predstavljeni v članku.
Rešitev je več. Zunaj to pomeni zamenjavo kamnite poličke za kovinsko ali PVC. Notranje rešitve so opisane v članku.
 TOPLOTNA IZOLACIJA BALKONA
Napaka je v pretanki toplotni izolaciji balkona s spodnje strani, saj je 1 - 2 cm le »Blažev žegen«. Napaka je tudi, da čelo balkona ni toplotno izolirano na vseh treh straneh. Prav tako ni toplotne izolacije z vrha, kar je sicer pri sanaciji balkonov problem zaradi pomanjkanja višine do balkonskih vrat.
Rešitev se vedno najde. Pod balkon gre enaka debelina izolacije kot na fasado (15 cm) vendar le pol metra od zidu proti zaključku balkona. To je dovolj, da se eliminira vpliv hladilnega rebra. Pol metra od stene je potrebno izolirati tudi čela balkona. Za toplotno izolacijo balkona z vrha pa obstaja kar nekaj rešitev.
 TALNA VODA IN VLAGA
Napaka je jasno vidna, nastala pa je zaradi nepopolne obnove nebivalne stavbe predvsem v podzemnem delu. Talni vodi in vlagi se ni preprečilo dostopa do temeljev (zidu), zato se je voda dvigala in vlažila spodnji del zidu in ometa. Ob nizkih temperaturah je zmrznila in omet je začel odpadati.
Rešitev: Pred vsako gradbeno obnovo bivalne ali nebivalne stavbe moramo rešiti problem vode in vlage. Vodo (deloma tudi vlago) se uspešno reši s horizontalno in vertikalno drenažo okrog celotne stavbe, nagibom terena od stavbe proč in kvalitetnim odvajanjem deževnice iz strehe. Pri vlagi je več težav in tudi več rešitev (prezračevalni jašek, injektiranje tesnilne tekočine, spodkopavanje stavbe in izdelava temeljev s hidroizolacijo, rezanje stavbe in vstavljanje hidroizolacije). Pri pritličnih stanovanjih moramo na zunanji strani zagotoviti še podaljšanje fasadne toplotne izolacije vsaj pol metra v teren. S tem preprečimo toplotni most na temelju in plesen v stanovanju. Ta zahteva dodatno oteži neoporečno izvedbo, zato se take sanacije lotimo premišljeno in ob ustrezni strokovni podpori.
 KAKO SPOZNAMO MOč SONčNE ENERGIJE?
Napaka je, da še vedno premalo vključujemo brezplačno moč sonca v pasivno ogrevanje stavb.
Rešitev: Daljša stran stavbe naj bo orientirana na jug, največja površina stekel naj bo na južni strani, na severni pa najbolje le vhod. Več brezplačne toplote zimskega sonca dobimo skozi zimski vrt (steklenjak). Fotografija pokaže delovanje akumulacije. Kamniti zid ogreva v prvem delu sonce z desne strani, zato se topi sneg ob zidu na levi strani. Tega ni v gornjem delu fotografije, saj sonce ne more ogreti zidu. Je pa vidno na desnem delu fotografije, ko akumulirana toplota zidu seva toploto in topi sneg na dvorišču.
 NADSTREšEK NI LOčEN OD ZIDU
Napaka ki jo vidimo desno (nosilna lega nadstreška je pritrjena na zid) je pogosta, saj se v evforiji postavljanja strehe »pozabi«, da bo tu nekoč toplotna izolacija fasade. Da se za lego ne izolira je dodata in velika napaka.
Rešitev: Celotno konstrukcijo nadstreška se že med gradnjo odmakne najmanj za debelino bodoče toplotne izolacije fasade. V primeru iz fotografije bo to potrebno storiti pred izdelavo fasade. V obeh primerih je pogosta rešitev, da lega leži na konzolah, ki so pritrjene v zunanji zid.
 PREVAJANJE TOPLOTE
Napaka je premajhno poznavanje zakonitosti prehajanja toplote od grelnega telesa v prostor. Zato se pogosto sprašujemo ali res pomaga, če damo na steno za radiator ALU folijo (z ali brez toplotne izolacije). Prevajanje (prehajanje) toplote je spontan prenos toplote z mesta z višjo temperaturo na mesto z nižjo. Prevajanje preneha, ko se temperaturi izenačita. Prevajanjem toplote vključuje tri procese:
1. prevajanje toplote ali kondukcija v trdni snovi,
2. prestop toplote ali konvekcija v tekočinah in zraku,
3. sevanje toplote ali radiacija.
Rešitev: Kako se te tri oblike prehoda toplote odražajo v vsakdanjem življenju je razvidno ob mnogih primerih na http://nep.vitra.si/
1. Prevajanje toplote (kondukcija) v trdni snovi je za stavbe najpomembnejša pri toplotnem ovoju. S toplotno izolacijo zmanjšujemo to prevodnost, kar pomeni, da pozimi ne spustimo mraza v stavbo (in toplote ven), poleti pa ravno obratno. Težava nastane pri nenatačni (šlampasti) izdelavi toplotne izolacije, ko nam "mojstri" naredijo toplotne mostove. Tam je pozimi kondukcija bolj intenzivna, zato se stena na notranji strani podhlaja, kar povzroča kondenzacijo notranje vlage, ki je osnova za plesen. Več na http://nep.vitra.si/datoteke/clanki/Plesen_Oktober_2010.pdf
2. Prestop združuje prevajanje toplote s fizičnim premikom vročih delcev na hladnejša mesta. Konvekcija je torej kombinacija prevajanja toplote in prenosa toplote s kroženjem segretega sredstva. Oba procesa se zgodita v ogrevalnem sistemu. Opišimo to na primeru hranilnika tople vode (na fotografiji je siv). Kotel proizvaja toplo vodo, ki gre preko zaprtega cevnega sistema do HTV. Tam preko spirale (toplotni izmenjevalec) odda toploto (kondukcija) in začne segrevati vodo v HTV. Ta gre potem do ogreval. Več na http://nep.vitra.si/ukrep.php?id=20&fid=60#fid
3. Pri sevanju (radiaciji) se toplota prevaja z izsevano in absorbirano energijo fotonov oziroma elektromagnetnega valovanja. Tako radiator greje ljudi in predmete v prostoru ter steno za njim s sevanjem. Zrak pa ogreva s konvekcijo - zato je pomembno, da zraku omogočimo stalno in neovirano kroženje okrog radiatorja - in prenaša toploto v prostor. Glej primer na http://nep.vitra.si/images/jpg/P-586-1.jpg. Na enak način oddaja toploto žarnica, kamin, talno gretje,...Iz navedenega izhaja, da je pri stavbah brez zunanje ali notranje toplotne izolacije smiselno na steno za radiator postaviti Alu folijo (bolje s toplotno izolacijo). Sama Alu folija deluje kot zrcalo in v prostor vrača sevalni del toplote radiatorja, toplotna izolacija pa zmanjšuje ogrevanje zunanje stene. S tem ukrepom pa lahko nastane nov problem, to je plesen. Na zunanji - sedaj hladnejši - steni se bo bolj intenzivno kondenzirala notranja vlaga. Zato je potrebno, da je Alu folija s toplotno izolacijo nalepljena na zid, Alu folija pa postavljena med steno in radiator.
 TOPLOTNE IZGUBE SKOZI KUHINJSKO NAPO
Napaka pri izbiri kvalitete kuhinjske nape je lahko pomembna, saj nam toplota iz stanovanja uhaja vso ogrevalno sezono.
Rešitev: Med delovanjem nape smo nemočni, saj je potrebno vonjave in paro čim prej spraviti ven. Pozornost pri izbiri pa posvetimo tesnosti nape, da nam toplota iz stanovanja ne uhaja med mirovanjem nape. Stopljen sneg okrog oddušnika na strehi nam pokaže, da je lahko količina izgubljene toplote velika.
 DETAJLI PRI FASADI
Napake so tri. Cokl ni toplotno izoliran, telefonska omarica ustvarja toplotni most, betonski steber ograje ni ločen od stavbe zato je hladilno rebro (kot balkon).
Rešitve so enostavne. Cokl (nad katerim so ogrevani prostori) se vedno toplotno izolira najmanj pol metra »čez«. Za vse omarice na fasadi velja, da se vstavijo v »gnezdo«, narejeno iz toplotne izolacije (še bolje je, da jih na fasadi ni). Druga možnost je, da se naknadno naredi »pokrovko« iz toplotne izolacije in z njo pokrije omarico. Ob tem je potrebno omogočiti odstranjevanje za dostop do omarice (realno je to 1 x v 10 letih) in preveriti požarno varnost. Za betonski steber ograje sta dve možnosti. Popolnoma se odstrani, ograja je preko sider pripeta na stavbo. Druga možnost pa je, da se popolnoma »obleče« s toplotno izolacijo enakega materiala in debeline, kot na fasadi.
 HLADILNO REBRO
Napaka je bila narejena pri urejanju okolice stavbe, ko so naredili betonski zid in pohodne betonske plošče. S tem se je ustvarilo hladilno rebro (kot balkon), ki podhlaja zunanjo steno stanovanja. Centimeter toplotne izolacije med betonskim zidom in stavbo (ne pa med ploščami in stavbo) je »blažev žegen«.
Rešitev je sedaj možna le z odstranitvijo narejenega betonskega zidu in pohodnih plošč. V vsakem primeru mora biti med zunanjo steno in dodatnimi grajenimi elementi - kot so na fotografiji - toplotna izolacija. V tem primeru XPS, saj se nahaja v področju zunanje vlage. Običajna priporočljiva debelina je najmanj 15 cm (kot ostala na fasadi, če se bo toplotno izolirala). Če pa se fasada stavbe ne bo izolirala, je optimalna debelina XPS 10 cm, nikakor pa ne pod 5 cm
 PLESEN NA FASADI 2
Napaka: Zamakanje iz nevzdrževane strehe in žlebov je glavni krivec »pisane« fasade. Za vertikalno plesen na vogalu pa je kriva slaba strešna obroba, ki stalno namaka zid.
Rešitev: Celovita sanacija strehe, žlebov in strešnih obrob je rešitev, a le pod pogojem, da se ne naredijo nove napake. Možnosti za to pa je zelo veliko.
 NOTRANJA ROLETNA OMARICA
Napaka je vidna takoj. Celotna preklada (beton) je toplotni most, toplotna izolacija v omarici na desni pa blažev žegen. Tako montažo odsvetujemo.
Rešitev. Če obstajajo neke smiselne zahteve za notranjo roletno omarico, potem montiramo okno ravno z zunanjo linijo zidu (bolje 0.5 - 1 cm ven iz linije zidu, da bo prostor za lepilo toplotne izolacije, ta pa se bo brez lepila tesno prilegala okenskemu okvirju. Pred tem pa predhodno (pred merjenjem za dimenzije okna) na vse 4 strani zidu okenske odprtine nalepimo toplotno izolacijo enake debeline, kot bo na fasadi (20 cm). To je relativno delikatno opravilo, saj moramo paziti na pravokotnost tako narejene okenske odprtine in tudi na vzporednost toplotne izolacije.
 ZUNANJA (PODOMETNA) ROLETNA OMARICA
Napaka je, da se zaradi montaže zunanje roletne omarice pušča prostor za montažo v prekladi in - posledično - vstavi okno okrog 10 cm v notranjost zidne odprtine. Posledica so toplotni mostovi na vseh 4 straneh (špaletah), saj ni prostora za postavitev toplotne izolacije v notranjosti okenske odprtine. V nobenem primeru pa se toplotnemu mostu ne moremo izogniti pri roletni omarici iz fotografije.
Rešitev. Okno vedno vgradimo ravno z zunanjo linijo zidu (bolje 0.5 - 1 cm ven iz linije zidu, da bo prostor za lepilo toplotne izolacije, ta pa se bo brez lepila tesno prilegala okenskemu okvirju. Za roletno omarico iz fotografije tudi to ni dovolj, saj ostane na cca ½ zgornjem delu omarice preklada zadaj brez toplotne izolacije. Rešitvi sta dve. Gornji okvir okna nadvišamo (damo dva profila), tako dobimo prostor, da roletno omarico montiramo na okenski okvir po vsej višini. V tem primeru mora biti okno montirano ravno z zunanjo linijo zidu. Druga možnost je, da predhodno (pred merjenjem za dimenzije okna) na vse 4 strani zidu okenske odprtine nalepimo toplotno izolacijo enake debeline, kot bo na fasadi (20 cm). To je relativno delikatno opravilo, saj moramo paziti na pravokotnost tako narejene okenske odprtine in tudi na vzporednost toplotne izolacije. Za okno 100 x 100 cm potrebujemo okensko odprtino 140 x 140 cm. Tretja možnost pa je, da montiramo vidno roletno omarico na toplotno izolacijo.
 KOREKCIJSKI FAKTOR RADIATORJA
Napak pri uvajanju meritev v blokih in plačilu stroškov energije po dejanski porabi je veliko in preveč. Veliko in preveč je tudi razlogov za tako stanje, iščemo jih med nedorečeno zakonodajo, (ne)zainteresiranimi lastniki stanovanj, (ne)aktivnimi upravniki ter inšpekcijskimi službami, ki so praviloma vedno nepristojne za konkreten problem. Ne pozabimo še profitna podjetja. Eni instalirajo, merijo in obračunavajo porabo energije v blokih, drugi energijo prodajajo. Povsod, kjer se vrti veliko denarja je možno veliko napak. Uvod je potreben zaradi konteksta, saj sta za pravično plačilo in pravilen obračun stroškov enega stanovanja v bloku potrebna dva faktorja. Korekcijski faktor lege in položaja stanovanja omogoča, da se energijsko čim bolj izenačijo stanovanja na izpostavljenih legah (sever, nad hladno kletjo, pod hladno podstreho). Drugi pa je faktor korekcije toplotne moči radiatorja (KQ), katerega organizacije, ki delilnike montirajo praviloma upoštevajo »bolj na počez in po domače«.
Rešitev. Poznamo dva tipa delilnikov, problematičen je drugi:
1. Univerzalni delilnik stroškov, s katerega odčitamo vrednost (reading value) in jo v računalniku z uporabo faktorjev prevedemo v računsko vrednost (caculating value). Prednost teh delilnikov je, da ni potrebno paziti, na kakšno ogrevalo je vgrajen delilnik.
2. V delilnik, s katerega odčitamo računsko vrednost (calculating value), pa monter na osnovi podatkov o ogrevalu (danes je na trgu okrog 1600 različnih tipov in okrog 50.000 različnih dimenzij) neizbrisno vnese korekcijski faktorj dotičnega ogrevala. Slabost te vrste delilnikov je, da moramo tako sprocesiran delilnik vgraditi na točno določeno ogrevalo v točno določenem prostoru, prednost pa, da lastnik stanovanja lažje spremlja porabo toplote. Da se lahko določi in v delilnik vnese faktor korekcije toplotne moči radiatorja (KQ), moramo upoštevati tudi korekcijski faktor načina pritrditve delilnika na ogrevalo (KC).Poglejmo še konkreten primer možnih napak pri določitvi glede na veljavni (SIST EN 442) ali neveljavni (DIN 4704 ali BS 3828) standard. Radiator iz aluminija ima 5 členov širine 7,6 cm in debeline 9 cm, višine 2,1 m. Serviser je vpisal moč 3702 W. Po podatkih proizvajalca je moč tega radiatorja 1.865 W po standardu SIST EN 442. Po starem DIN 4704 bi imel ta radiator 2.365 W.
 VLAGA V BIOMASI
Napaka je, da se vsebnosti vlage v biomasi (predvsem pri sekancih) ne posveča dovolj pozornosti.
Rešitev. Običajnim meritvam za odkup (nasuti meter, tona) je potrebno nujno dodati tudi vlažnost. Finski diagram na fotografiji je dovolj zgovoren in ne potrebuje prevoda. Pri 15 % vlažnosti ima kilogram sekancev za 4.3 kWh energije, pri 55 % pa več kot pol manj. Druga - izrazito boljša - možnost pa je, da se odkupuje proizvedeno toploto, ki jo meri kalorimeter. V tem primeru kupca ne skrbi vlažnost, niti ali je med sekanci trd ali mehak les ali celo lubje.
 DIMNIK
Napaka je, da pri novogradnji ali rekonstrukciji kurilnice vložimo preveč energije (časa in denarja), ko želimo dimnik »skriti« v stavbo, premalo pa se posvetimo izbiri pravilnih dimenzij dimnika (višina, premer tuljave) in materialu dimniške cevi, ki morajo biti prilagojene moči kotla in energentu.
Rešitev naj bo pragmatična, kot je na fotografiji iz Škotske. Dimnik je sestavni del ogrevalnega sistema (kot »auspuh« pri avtu), zato naj bo predvsem tehnično primeren in dobro toplotno izoliran, da vlaga dimnih plinov v njem ne more kondenzirati. Zato mora biti notranji toplotno izoliran v hladnem delu (na neogrevani podstrehi, nad strešno kritino), zunanji pa v celoti.
 OBLAGANJE FASADE
Napak pri montažni toplotne izolacije na fasado je še vedno preveč. Tu opozarjamo na dve zelo pogosti. Plošče se ne stikajo popolnoma (zato se večje reže zapolni s Purpenom), glave sider se zamažejo z lepilom.
Rešitev. Plošče toplotne izolacije se vedno lepi le zadaj, nikoli na stikih. Ti morajo biti 100%, kar se brez težav naredi z natančnim polaganjem. Za sidra - če so obvezna, ker vedno niso - zvrtamo do globine 2 cm luknjo, ki jo kasneje pokrijemo s čepom (dva sta vidna spodaj desno). Na čepih ni dodatnega lepila (vidno zgoraj), saj to zagotavlja »pisano« fasado.
 KAMNITE OBROBE
Napaka. Mnogo lastnikov starih stavb želi pri obnovi ohraniti kamnite obrobe (kolone) vhodnih vrat ali oken, a jih pustijo vgrajene na starih mestih. Ker nimajo toplotne izolacije so izrazit toplotni most, kondenzacija na notranji špaleti omogoča rast plesni.
Rešitev. Pri obnovi začasno odstranimo vse kamnite obrobe. V zid izštemamo macete v debelini bodoče toplotne izolacije fasade (20 cm) + dimenzije kamnitih obrob. Te so lahko na zunanji strani poravnane z bodočo fasado, ali pa so za nekaj cm izven fasade. Pred montažo kamnitih obrob obdelamo z malto maceto, da lahko prilepimo toplotno izolacijo. Nanjo potem vstavimo obrobe, v zunanji zid jih preko toplotne izolacije pričvrstimo s sidri. Med vgrajenim oknom (ali vrati) in kamnito obrobo naj bo plast toplotne izolacije (na fotografiji jo ni) enake debeline kot na fasadi (če ni prostora pa ustrezno tanjša). S tem preprečimo prehod hladu iz kamnite obrobe na okenski okvir. Če tega ne naredimo, bo okenski okvir stalno podhlajen, kar pomeni kondenzacijo notranje vlage in plesen.
 DEBELINA OBODNE STENE
Napaka je prepričanje investitorjev, projektantov in izvajalcev, da z debelejšimi zunanjimi stenami zadovoljimo potrebe stavbe po toplotni izolaciji.
Rešitev. Optimalna je najmanjša možna debelina obodne stene (recimo modularna opeka 19 cm) in 20 cm toplotne izolacije. Okna montiramo ravno z zunanjo linijo zidu. Tako so okna na sredini končne obodne stene, debele 40 cm. Na fotografiji vidimo na desni strani tako gradnjo, zgoraj levo pa zidano z 29 cm. Bodimo pozorni tudi na vogalnike (AB vertikalne vezi, ki dejansko »nosijo« stavbo). Na desni jih ni, saj so bili stebri 19 x 19 cm zabetonirani s pomočjo opaža. Če bi uporabili vogalnike, bi bila dimenzija stebra le 12 x 12 cm, kar je statično vprašljivo Obloga vseh betonskih elementov s toplotno izolacijo (XPS 2 cm) je možna, a pri 20 cm debeli toplotni izolaciji fasade ni nujna. V tej rubriki je tabela, ki pokaže, da je koeficient toplotne izolativnosti (U) pri zidu 19 cm le za 1 stotinko manjši, kot pri 29 cm, dobički pa so veliki. V vsaki etaži hiše 10 x 10 m pridobimo 4 m2 površine, strošek m2 zidu je pri 19 cm za 33% cenejši kot pri zidu 29 cm.
 TOPLOTNI MOST PRI KAPNI LEGI
Napaka: Obzidana kapna lega in zid do vrha špirovcev (obloge napušča) na gornjem levem delu fotografije sta najpogostejši napaki na stiku strešne in fasadne izolacije.
Rešitvi sta dve. Prva je ta, da se tega sploh ne pozida, s tem se privarčuje pri materialu in delu. Če pa je že pozidano, je potrebno opeko na teh delih odstraniti. Najbolje pred lepljenjem toplotne izolacije fasade, ko so že postavljeni gradbeni odri. Strešno izolacijo se dela hkrati ali kasneje, ko je fasada že narejena.
 ARHIMED REšUJE PROPADAJOčE MLINE
Napaka je, da se - kljub mnogim prednostim, ki jih lastnikom in nacionalni ekonomiji prinaša energetska obnova propadajočih mlinov - gradnja malih hidroelektrarn (mHE) kar ne more celovito zagnati. Razlogov propadanja vodne in obvodne infrastrukture je več. Prevladuje birokratska anemičnost reševanja vlog na pristojnih službah in z njo povezani dolgi, zapleteni in zelo počasni »papirnati« postopki pridobivanja koncesij in dovoljenj. Svoje naredi relativno neopazna vloga stanovskih združenj, kot je Zveza društev MHE Slovenije. Pomembno vlogo ima tudi rigidnost javnih služb pri uvajanju novih tehnologij izkoriščanja vodne energije za proizvodnjo električne energije pri mlinih, kot tudi iskanje primernih tehnologij v strugi ter jezovih.
Rešitev je enostavna. Poglejmo pri sosedih (Avstrija, Nemčija, Italija, Romunija,...), kjer se mHE na Arhimedov vijak intenzivno gradijo. Po zaključeni »papirologiji« - to je v Sloveniji prva in najtežja ovira - je postavitev enostavna. Običajno se natančno po načrtu in v režiji investitorja naredi betonsko korito (za manjše moči to ni potrebno). Potem celotno elektrarno pripeljejo v enem kosu iz tovarne, čas med naročilom in postavitvijo je 3 mesece. Doba vračanja (da se investicija pokrije s subvencionirano ceno elektrike) je okrog 6 let, natančno ceno, proizvodnjo elektrike in dobo vračanja se opredeli na vsaki lokaciji posebej. Sistem omogoča prehod ribam dolvodno brez poškodb, skozi vijak gre brez težav tudi vejevje. Hrupa ni, saj se polž vrti z enako hitrostjo, kot je tok vode. Energetska obnova je idealna rešitev za vse propadajoče mline in žage ob slovenskih vodotokih. Osnove za Kolpo, Krupo in Lahinjo so opisane v članku.
 PREKRIVANJE STREHE
Napačne odločitve v preteklosti (neprimeren material, nekvalitetna izvedba) se slej ko prej pokažejo v sedanjosti. Danes se moramo zopet odločati za prihodnost, ko zopet lahko izberemo neprimeren material in slabega izvajalca. Obisk pri energetskem svetovalcu poveča možnost izbire primernih materialov, debelin ter pravilnega zaporedja plasti konstrukcije strehe (in stropa) podstrešnega stanovanja. Za streho na fotografiji se mora lastnik prvenstveno odločiti, kateri problem rešuje. Je to zgolj zaščita stanovanja (torej nova kritina) ali tudi dodatna toplotna izolacija (sedaj okrog 15 cm, verjetno slabo položeno).
Rešitev: Nova kritina je enostavna. Na obstoječo bitumensko kritino (ta je položena na Izotekt, ki je pritrjen na deske, te pa na špirovce) se nad špirovci pritrdi kontra letve (5 x 5 cm) neposredno na kritino. Na kontra letve gredo pravokotno druge letve, na katere se pritrdi nova (katerakoli) kritina. Za prezračevani sloj v višini kontra letve (5 cm) zagotovimo pri kapu vstop zraka, na slemenu (najbolje prezračevano sleme) pa izstop. Problem zamakanja je rešen, obstoječa bitumenska kritina dobi vlogo rezervne kritine. Če je preveč poškodovana ali zaradi sigurnosti, je smiselno pod kontra letve (torej na kritino) položiti novo folijo (torej 100% rezervno kritino). Dileme odločanja se povečajo, če želi pri obnovi dodati (obnoviti) toplotno izolativnost stropa podstrešnega stanovanja. V tem primeru odpre celotno streho (kritina, deske, obstoječa izolacija), da pride do stropa. Na obstoječe mavčne plošče (strop) položi parno oviro, nato nadaljuje, kot je opisano v rubriki »Črna točka« (Toplotna izolacija strehe). Zaključi z opisano postavitvijo strehe, ki bo sedaj okrog 20 - 30 cm višja.
 PRETVORBE MED OBLIKAMI BIOMASE
Napake (nerazumevanje) povzročajo nedosledne uporabe izrazov različnih oblik biomase, njihovih merskih enot in poznavanje kurilne vrednosti v teh enotah.
Rešitev: Zapomnimo si in uporabljamo teh nekaj preprostih besed, enot in razmerij iz tabele: »Količinski ekvivalenti posameznih oblik lesnega kuriva«.
 STROšKI ENERGIJE čEZ 10 – 20 LET
Napaka je, da pri odločanju o debelini toplotne izolacije oboda stavbe prehitro rečemo: »Dovolj je«. Druga napaka je, da ne verjamemo raznim grafičnim predstavitvam ali izračunom, ki minula dejstva ekstrapolirajo v prihodnost. Pogosto to metodo imenujemo tudi trend. Rešitev: Pri napovedovanju prihodnosti ni vprašljivo ali dvomljivo dejstvo, da pri boljši toplotni izolaciji oboda stavbe potrebujemo za ogrevanje in hlajenje prostorov manj energije, kot pri slabo (ne dovolj) izolirani. Grafikon napovedi letnih stroškov ogrevanja stavb z različnimi kvalitetami toplotne izolacije lahko beremo kot dejstvo za nazaj (podatki so iz leta 1995 in ceno kurilnega olja 0,22 €/l.), predpostavki o vsakoletni podražitvi energentov za 5% (dejansko je danes krepko večja) in ekstrapolaciji v prihodnost. Vse to lahko razberemo iz grafikona in izračunanih stroških energije za posamezno vrednost toplotne izolacije. Naredimo izračun za dvoetažno stavbo, ki ima v vsaki etaži okrog 120 m2 ogrevanih površin (skupaj 240 m2) in okrog 300 m2 zunanje stene. Kot je razvidno so stroški že danes podcenjeni za približno polovico. Po grafikonu so danes (2012) letni stroški ogrevanja pri U = 0,5 W/m2K 900 €; le 120 € pa v primeru, da imajo stene U = 0,1 W/m2K, kar je danes standard pasivne hiše. Leta 2020 bodo letni stroški ogrevanja pri U = 0,5 W/m2K 1.110 €; le 220 € pa v primeru, da imajo stene U = 0,1 W/m2K. Leta 2030 bodo stroški ogrevanje še višji. Pri obodnih stenah z U = 0,5 W/m2K okrog 1.800 €, pri stenah z U = 0,1 W/m2K pa le 360 €.
 IR PANELI, DA ALI NE?
Napaka Včasih nas pri novostih zanese, da jih ne znamo dovolj objektivno oceniti kaj je in kaj ni zavajanje pri reklamiranju. Tipičen primer so IR paneli, ki jih proizvajalci reklamirajo s skoraj neverjetnim znižanjem stroškov ogrevanja za polovico. Še težje je verjeti nekomu, ki ti obljublja 80% znižanje stroškov IR ogrevanja stanovanja v bloku, ki se ogreva na utekočinjeni naftni plin iz kontejnerja.
Danes poznamo tri načine IR ogrevanja. Sodobni infrardeči paneli se montirajo na strop ali steno, »poganja« jih električna energija, prostore pa ogrevajo s sevanjem, kot sonce. Vemo, da sonce ne greje zraka, temveč tla, stavbe, ljudi,... in od tega se potem greje zrak. Torej nam v stavbi IR paneli grejejo tla (stene), ta pa zrak. Pogojno (po učinku) govorimo o talnem (stenskem) gretju. Nekaj popolnoma drugega pa so - po delovanju enaki - paneli za zimsko ogrevanje na terasah lokalov, ki grejejo samo ljudi. Še vedno pa imamo v spominu IR pečico, ki je včasih kraljevala v skoraj vsaki kopalnici.
Rešitev: Glede na izkušnje uporabnikov - ki navedenim trditvam pritrjujejo - bo potrebno mantro "Kilovatna ura je kilovatna ura" spremeniti. Pogosto pozabljamo, da strošek ogrevanja ni edini. Tu je še strošek nakupa ogrevalnega sistema, njegovo vzdrževanje in tudi katere prostore (kurilnica) in pomožne sisteme (dimnik, ogrevala, razvodni sistem) je potrebno zgraditi. Začnimo pri energentu. Dejstvo je, da cena elektrike za ogrevanje ni 12 - 16 centov za kWh ampak manj. Res je, da IR ogrevanje poveča število kWh, ne pa tudi vseh dajatev na računu, saj so nekatere fiksne. Drugo dejstvo je, da je za enako toplotno udobje lahko temperatura v prostoru nižja. Dve stopinji (20 stopinj Celzija namesto 22) pomeni 12% prihranek. Tretje - najpomembnejše - dejstvo pa so izjave uporabnikov (to trdijo tudi na Ekosenu) o cca. 50% znižanju stroškov v primerjavi z ogrevanjem na kurilno olje in 80% v primerjavi z UNP v kontejnerju. Prednost je tudi natančna regulacija vsakega prostora. Vsak prostor namreč krmili en termostat. To omogoča dejanske dobrobiti brezplačnega zimskega ogrevanja skozi okna. Kdor ima talno gretje to pozna, saj mora pozimi ob močnem ogrevanju sonca skozi okna stanovanje hladiti. Talno gretje namreč ne more (zaradi velike akumulacije toplote v tleh) odreagira na te dobičke. Kot pomembno prednost izpostavimo tudi strošek instalacije na ključ. Za 2.500 - 3.000 € si zagotovimo celovito ogrevanje 100 m2 velikega stanovanja, ki ima na ovoju vsaj 10 cm toplotne izolacije.
 ŠALABAJZERSKA STREHA
Napaka je očitna. Letve za montažo kritine so pritrjene neposredno na rezervno kritino, ki leži na deskah. S tem bo onemogočeno prezračevanje in nemoteno odtekanje vode, ki bo prišla skozi strešnike. Ker toplotna izolacija pod rezervno kritino ne bo mogla odvajati kondenčne vlage, bo ta začela zatekati v bivalne podstrešne prostore. Če bo veliko deževnice na rezervi kritini, bodo začele letve gniti, saj se bo voda ustavljala, zadrževala in močila letve. Napaka je tudi toplotno neizoliran dimnik, ki je za podstrešno stanovanje hladilno rebro.
Rešitev je jasna in znana. Prečne letve za montažo kritine gredo v tem primeru vedno na vzdolžne (kotra) letve, pritrjene nad špirovci. S tem se ustvari 5 cm zračni kanal, ki ima v te primeru v kapnem delu (za žlebom) vstop, pod slemenom (bolje v slemenu) pa izstop enakega prereza kot kanal. To pomeni 5 cm višine x 100 cm širine = 500 cm2. Spodaj za žlebom se to zagotovi brez težav, več jih je okrog slemena, ko se na vsako polje montira le ena opeka z zračnikom velikosti nekaj cm2, kar je izrazito premalo. Zato je prezračevano sleme prava rešitev. Še sprejemljiva rešitev je tudi neprekinjena linija opeke z zračniki na obeh straneh slemena. Dimnik se toplotno izolira najmanj pol metra od strehe navzgor. Običajno se ga potem "obleče" s pločevino (samo izolirani del, bolje je celotnega).
 KAJ JE AKUMULACIJA IN KAJ IZOLACIJA TOPLOTE
Napaka je, da še vedno ne poznamo razlike med različnimi izolacijami ter razlike med toplotno izolacijo in akumulacijo. Pozimi toploto ustvarjamo z gorenjem, poleti nam ob vročih dneh sama prihaja v stavbo. Pozimi in poleti se nam akumulira v zunanjih in notranjih stenah ter v tlakih in stropu. Dokaz akumulacije spoznamo med zimskim prezračevanjem. Ko v stavbo spustimo hladen zrak, se nam ta v nekaj minutah ogreje, saj stene, tla in strop z akumulirano toploto delujejo kot velik radiator. Enak učinek je med nočnim hlajenjem poleti. Ko okna zjutraj zapremo, se nam temperatura zraka v prostoru hitro dvigne. Napačno je tudi prepričanje, da je kamnita hiša z debelimi zidovi dobro izolirana. Izolacija je »nikakva«, saj je 50 cm kamnite stene enako 1 cm toplotne izolacije. Ima pa taka hiša izjemno dobro akumulacijo za razliko od stene lesene pasivne hiše na fotografiji, ki ima dobro toplotno izolacijo in slabo akumulacijo.
Rešitev: Pri stavbah uporabljamo 3 vrste izolacij. Toplotna na ovoju stavbe nas z dvosmernim zadrževanjem prehajanja toplote ščiti pred poletno vročino in zimskim mrazom. Zaščiti nas tako notranja kot zunanja toplotna izolacija. Zaradi toplotne akumulacije (in težav, ki jih povzroči notranja) je v zidanih stavbah VEDNO na zunanji strani. Vertikalna hidroizolacija (na zunanjih zidovih v terenu) in horizontalna hidroizolacija (na temelju zunanjih in notranjih zidov ter pod tlaki proti raščenemu terenu) nas ščiti proti zunanji vlagi. Zvočna nas na ovoju ščiti proti zunanjemu hrupu, notranja pa proti prehajanju horizontalnih zvokov v etaži in vertikalnih med etažami.
 PLESEN NA FASADI
Napaka: Prehitro vsemu, kar je črnega rečemo plesen. Na fasadi se nam lahko pojavijo alge, glive, plesen, ali lišaji. Lišaji in alge se nahajajo povsod, pod določenimi pogoji se pospešuje njihov nastanek in razvoj. Nahajajo se tako v bivalnih prostorih kot na zunanjih delih objektov (žlebovi, strehe,...). Plesen na stenah objektov se razvije v primeru prisotnosti alg v zraku, dovolj velike vlažnosti okolice (gozd, voda), na bolj grobi površini imajo alge več hrane in boljši oprijem, bolj vodovpojni ometi so zaradi daljšega sušenja po dežju dovzetnejši za razvoj alg, primerne temperature, svetlobe in ugodnega pH (4,5 - 6,5).
Rešitev: Ko se na izolirani ali neizolirani fasadi pojavijo madeži - ali cele ploskve, kot na fotografiji - je treba z mikroskopom nedvoumno ugotoviti ali gre za plesen, alge, glive ali lišaje. Sledi iskanje notranjih (toplotni mostovi) in zunanjih vzrokov. Ti so lahko lokacijski (severna fasada), na objektu (prekomerno vlaženje fasade zaradi slabih nadstreškov, žlebov), fasadi (hrapav omet, vlaga v konstrukciji) ter izven stavbe (drevo ali sosednja stavba meče senco na fasado). Nečistoče in alge v splošnem pomenijo zgolj "grdost", medtem ko glive in lišaji lahko fasado poškodujejo. Za sanacijo vključimo strokovnjaka za fasadne sisteme, saj je potrebno izbrati pravilne materiale in postopke. V večini primerov pa se problem »grde« fasade reši pranje s čisto vodo pod pritiskom (Wap), a pozor. Zaključni sloj fasade mora biti kompakten, da nam ga voda ne odnese. V posameznih primerih je možno tudi peskanje. Ker deluje podobno kot čiščenje z vodo pod pritiskom veljajo enaka opozorila za previdnost.
 PLESEN
Napaka: Stik stropa in zunanje stene (pogosto tudi notranje) je »klasično« mesto, kjer lahko skoraj 100% pričakujemo plesen. Na fotografiji je vzrok za plesen neizoliran strop proti hladni podstrehi (Monta strop), neizolirana fasada ter neizoliran zid na podstrehi v višini pol metra. Dodaten razlog je slabo prezračevanje in veliko vlage iz kuhinje. Na sliki so lepo vidna tudi »rebra« na nosilcih monta stropa.
Rešitev: Osnova je v dobro izoliranem ovoju stavbe. V tem primeru to pomeni 30 cm toplotne izolacije na tleh neposeljenega podstrešja, 15 cm toplotne izolacije na vseh zidanih ali betonskih konstrukcijah podstrešja (zunanje stene z notranje strani, predelne stene, stebre, dimnike,... pa z dveh ali štirih strani). Za toplotno izolacijo fasade pa priporočamo 20 cm. Vse debeline veljajo za starejše tipe toplotne izolacije z lambdo (λ) = 0.041 W/mK. Novejše izolacije (λ = 0.032 W/mK) so lahko za 20 % tanjše. Z rednim prezračevanjem (najmanj 3 x dnevno, na prepih celotna etaža, vsakič največ 2 - 4 min) pa dosežemo, da je količina vlage v prostoru minimalna. Če jo ni, se ne more kondenzirati na toplotnih mostovih. Če ni vlage, ni plesni.
 RAZPADANJE FASADE
Napaka: Fasada je bila pred leti popolnoma napačno obnovljena. Na gladko podlago stare fasade iz grobega in finega ometa ter barve je bil nalepljen sloj tankoslojne fasade, kot se uporablja za zaključek toplotne izolacije fasade (lepilo, mrežica, zaključni sloj) v debelini okrog 1 cm. Napaka je v tem, da niso uporabili povezovalnega sloja (»prajmer«), ki bi povezal staro fasado z novo preobleko. Temperaturni ekstremi (raztezanje in krčenje) ter močna burja so naredili svoje.
Rešitev: Fasada mora - ne glede ali jo toplotno izoliramo ali ne - zadostiti različnim zahtevam. Poleg tega, da je lepo narejena, so to predvsem tehnične zahteve. Ko delamo toplotno izolacijo, je to material izolacije, primerna debelina in še posebej izoliranje vseh potencialnih toplotnih mostov kot so špalete pri oknih in zunanjih vratih, balkoni, stebri, temelji, zunanje stopnice, betonirani pločniki ali terase,... V vsakem primeru pa mora fasada kljubovati vsem vremenskim situacijam, pa naj bo to močan veter, dež, sneg ter ekstremno nizke ali visoke temperature. Zato je povezovanje (sprijemanje) različnih plasti osnovni predpogoj.
 ELEKTRO OMARICA NA FASADI 2
Napaka: Vse oslabitve toplotne izolacije na obodu stavbe so toplotni mostovi. Vgradnja omaric brez ali z ne dovolj toplotne izolacije je pogosta napaka, posledica je plesen na notranji steni za omarico.
Rešitev: Eno možnost (da je omarica vgrajena v izolirano ležišče zunanji del pa poravnan z ravnino izolirane fasade) smo že predstavili. Ob primeru iz fotografije predstavljamo drugo. Iz trde toplotne izolacije se naredi nekakšen tesen pokrov, ki se ga ob odčitavanju enostavno odstrani. Estetsko obdelavo tega pokrova prepuščamo domišljiji. Vsekakor pa je okvir iz lesa (tudi toplotne izolacije) ena od možnosti, saj omogoča enostavno odstranitev, hkrati pa zadovolji tudi estetske zahteve. Da bi sistem lahko odpirali kot vrata ni možno, saj debelina izolacije tega ne dopušča. Ideja je bila preverjena pri elektro monterjih. Ti ne vidijo nobenih tehničnih problemov, saj elementi v omarici ne potrebujejo zraka, prav tako se ne grejejo.
 MINI TOPLOTNI MOSTOVI
Napaka: Zima nam - brez termo kamere - pokaže vse, tudi najmanjše »kikse«. Stiki med ploščami toplotne izolacije na fasadi so mini toplotni mostovi, kar je jasno razvidno iz fotografije. Na 15 cm ploščah stiroporja je srenj, stiki so brez njega, saj ga topi notranja toplota ogrevanih prostorov. Prikazani primer ni najslabša možnost, saj so plošče zelo natančno stikovane brez lepila na stikih. Slabost je, da so brez preklopa (folca). Slabost je tudi vgradnja na robovih poškodovanih plošč (zato so stiki širši, saj manjko izolacije prekrije lepilo iz prve plasti zaključka fasade) ali različna »flikanja« kot je vidno okrog senzorja in kvadrata nad njim.
Rešitev: Idealno stanje je, da imamo na fasadi zgolj in samo en material. To dosežemo z vgradnjo nepoškodovanih toplotno izolacijskih plošč (optimalne so s preklopom, to je »folcem«), ki jih lepimo le zadaj, nikoli na robovih. Pazimo, da se robovi vedno stikajo 100 %. Za natančno in pravokotno rezanje EPS (stiropor) ali XPS (stirodur) plošč uporabimo žarilno nitko (cekas žico).
 »PRAVA« DEBELINA TOPLOTNE IZOLACIJE FASADE
Napaka bolje rečeno težava, je pri odločanju o optimalni debelini toplotne izolacije fasade. Optimalna seveda z vidika stroški (višja investicija) in koristi (manjša potreba po zimskem ogrevanju in poletnem hlajenju). Rešitev je na skici podjetja Fragmat, ki prikaže, da so ob sedanjih cenah energije (2011) in ceni toplotnih izolacij minimalni stroški v življenjskem ciklusu (LCC) v šestdesetletni življenjski dobi kontaktno izolacijske fasade doseženi pri debelini toplotne izolacije 26 cm. Izračuni pokažejo, da v stroških celotne fasade z vsemi materiali, delom in najemom odra, predstavlja vsak dodaten centimeter toplotne izolacije nad minimalnimi zahtevami komaj 2 % višjo naložbo. Torej ob 20% višjem vložku v fasado pridobimo kar 10 cm debelejšo toplotno izolacijo. Vsi ostali ukrepi za zmanjšanje porabe energije zahtevajo bistveno večji investicijski vložek in imajo v večini primerov znatno krajšo življenjsko dobo.
 NAJ TOPLOTNI MOST LETA 2011
Napaka je dvojna. Špirovcev se nikoli ne podzida (podbetonira ali obbetonira), saj se morajo z uklonom prilagajati obremenitvi strehe (kritina, sneg), dopustiti je potrebno tudi delovanje (zvijanje) lesa. Čez leta bo ta del na strehi opazen, saj bo edini, ki se ne bo uklonil. A »lepotna« napaka ni razlog za »naj« toplotni most leta 2011. To je zid v špici, ki se nikoli ne pozida do vrha špirovcev. Dvojna težava bo prišla z vselitvijo in ogrevanjem podstrešnega stanovanja. Prva bo plesen, druga pa toplotne izgube. Prepogosto se pozablja, da se mora toplotna izolacija strehe spojiti s toplotno izolacijo fasade nad zunanjim zidom na vseh štirih straneh. Betonski zaključek (venec) v »špici« tega ne omogoča, saj bi moral biti vsaj 40 cm nižji, kar velja tudi za vse zidane predelne stene.
Rešitev je možna, optimalno z rušenjem (odstranitvijo) opisanih napak. Druga možnost pa je vgradnja toplotne izolacije nad špirovce. Najboljše v celoti (40 cm) ali s še sprejemljivo kombinacijo (15 cm med špirovci, 25 cm nad njimi). Več v rubriki »Črna točka«.
 TOPLOTNA IZOLACIJA VLAžNEGA COKLA
Težava: Občan iz Sodražice si v pritličju hiše iz leta 1950 dela stanovanje. Hiša je v bregu, sedaj so zidovi v trenutno nenaseljenem pritličju znotraj in zunaj vlažni do višine 1.00 - 1.50 cm. Znotraj so obloge (les, tapete), zunaj pa na coklu keramične ploščice (na fotografiji že odstranjene, ostalo pa je lepilo). Zid je iz polne opeke, tri stene so »proste«, četrta pa je v celoti »naslonjena« na hrib (trde skale) in nedostopna z zunanje strani. Tu je terasa za vstop v nadstropje, ostali tlak (asfalt, tlakovci) je nižji od sedanjega tlaka v pritličju (keramika, parket). Kako torej zmanjšati (odstraniti) vlago, brez da se zid spodreže ali spodkoplje? Je injiciranje obodnih sten prava rešitev? Je odstranitev lepila nujna?
Rešitev: Glavnino težav boste rešili z izdelavo drenaže (v nadaljevanju) in naravnim osuševanjem. Injiciranje ali spodkopavanje obodnih sten bo mogoče potrebno, mogoče ne. Pred končno odločitvijo (injiciranje, toplotna izolacija temelja, prezračevani kanal, vertikalna drenaža) se oglasite na energetsko svetovanje, do takrat pa natančno spremljate osuševanje in višino vlage. Od »suhosti« bo namreč odvisen nasvet za nadaljnje korake (prinesite fotografije). Lepilo vsekakor odstranite. Predlagam, da ga s kotno brusilko (fleksarico) prerežete na okrog 10 cm pasove, potem pa z dletom (majzlom) odbijete. Lepilo namreč preprečuje učinkovito osuševanje. Ker je problem vlažnega cokla pogost, podajam v nadaljevanju še priporočila (ne pa recept) obdelave tudi za druge uporabnike portala NEP Slovenija. Obodne stene (zasute) pripravite za sušenje na naslednji način:
• Okrog hiše skopljite kanal širine cca 60 cm. Če je možno naredite to ročno, v tem primeru bo jama ravno prav široka za izdelavo vseh potrebnih plasti, kasneje ne bo posedanja.
• Globina izkopa naj bo do dna zidu na najvišji točki, če je možno pod začetkom temelja (zaradi statike naj bo največ 45 stopinjska brežina s padcem proti drenaži)
• Zid hiše, ki je sedaj pod terenom očistite in pustite, da se osuši.
• Notranji tlak odstranite v popolnosti, odstranite ves material do višine okrog pol metra pod bodočo končno višino tlaka. Iz notranjih in zunanjih zidov odstranite vse (do ometa, ta ostane). Odstranite pa vlažen (moker) omet iz podnožja zidov (1 - 1.5 m visoko, po potrebi)
• Zunaj postavite na dno jarka drenažno cev (ovita v polst, padec 1 cm/m1) na posteljico (utrjeno) iz peska. Ta kanal zaščitite z vrha, da vam dež ne bo močil sten in sušite 1 leto (spremljajte).
 TESNJENJE STIKA MED OKNOM IN ZIDOM (FASADO)
Napaka je, da se stiku med oknom in zidom (fasado) posveča premajhna pozornost. Običajno tu najdemo štiri napake. Prva je toplotni most, ki nastane v primeru nepopolne (necelovite) zapolnitve prostora med zidom in okvirjem zunanjega stavbnega pohištva s purpenom. Druga je material (kamen, beton) zunanje kamnite ali betonske poličke, ki je hladilno rebro in ohlaja spodnji del okenskega okvirja. Tretja so ventilacijske izgube (pihanje), ko stik med okvirjem in fasado ni 100 % zatesnjen. Iz te izhaja tudi četrta, saj netesnost omogoča vstop deževnice v konstrukcijo.
Rešitev: Za montažo novega zunanjega stavbnega pohištva je optimalna in najboljša vgradnja po RAL standardu ter uporaba lahkih materialov (PVC, pločevina) za zunanje poličke. Te so v celoti montirane na toplotno izolacijo. Pri že montiranih oknih pa je rešitev odvisna od velikosti (širine) in mesta reže. Običajno pa tesnimo na 5 mestih (vse štiri strani pri okenskem okvirju, peta pa je stik med poličko in fasado - spodaj in ob straneh). S tem onemogočimo tudi vstop deževnice v konstrukcijo. Če je reža širša od 0.5 cm (kar je redko), jo zapolnimo s purpenom, pred tem fiksiramo okno in poličko, da nam jo purpen ne dvigne. Bolj verjetno je reža tanjša. V tem primeru naredimo silikonsko tesnjenje (2 x ali celo 3 x). Prvič čim bolj globoko, drugič (tretjič) pa izravnamo. Vmes počakamo, da se silikon posuši. Globjo in širšo režo lahko pred silikoniziranjem zapolnimo s tkanino, ki jo vtiskamo v režo. Uspešnost našega dela (da ne piha več med okvirjem in zidom) preverimo na notranji strani s plamenom sveče. To naredimo tudi pred začetkom dela, da potrdimo pihanje. Pri kamnitih zunanjih poličkah imamo namreč občutek, da »tam spodaj nekje« piha, v resnici pa čutimo samo hlad od podhlajenega spodnjega okenskega okvirja.
 KONDENZ IZ ODVODA KUHINJSKE NAPE
Napaka je, da se odvodu (izpuhu) iz kuhinjske nape ne posveča nikakršne pozornosti. Najslabša rešitev je, da ga naredimo na podstreho, kjer imamo potem vonjave in nepotrebno vlago. Pri odvodu na fasado ali streho pa običajno spregledamo učinek kondenzacije kuhinjske vlage, ki nam začne zatekati nazaj v napo. Pri odvodu na fasado pride običajno do umazanije, vlaga iz nape jo navlaži, tja pridejo alge in/ali plesen. To se običajno zgodi na severni strani stavbe (kjer je običajno kuhinja), manj verjetno na južni. Pri fasadni izvedbi je velika verjetnost vstopa vetra v stanovanje skozi napo ter neprijetno loputanje protivetrnih zapor.
Rešitev: Optimalno je, da naredimo odvod iz kuhinjske nape na streho, med napo in kritino postavimo (običajno na podstrehi) slepo koleno za kondenziranje pare ter sifon. Ta ima dvojno vlogo. Vanj se steka kondenzirana voda, hkrati preprečuje širjenje vonjav. Do sifona moramo imeti prost dostop, saj je vode lahko preveč in jo moramo odstraniti (običajno pozimi) ali pa premalo (običajno poleti) in jo moramo za zaporo vonjavam doliti. Bistvo te enote je, da so vse cevi med napo in slepim kolenom zelo dobro termoizolirane (levo na fotografiji), od slepega kolena naprej proti kritini (desno zgoraj) pa so brez termoizolacije. Tako smo naredili kontrolirano »past« v kateri se vlaga kondenzira, v sifonu pa je prostor za zbiranje vode. To lahko kontroliramo, odlivamo ali dolivamo. Težav ni.
 ZAVESE IN DELILNIK TOPLOTE
Napaka je zavesa čez radiator, saj povsem onemogoči sevanje (radiacijo) toplote v prostor ter ovira normalno gibanje zraka ob radiatorju navzgor. V primeru, da je zavesa do stropa (karnisa je pritrjena na strop) pa to onemogoči normalno kroženje zraka v prostoru. S tem se bistveno zmanjša moč ogrevanja, za zaveso je izrazito povečan % vlage, delilnik toplote (na fotografiji ga ni) začne meriti »svojo« temperaturo, ujeto med zidom in zaveso. Posledično meri stalno visoko temperaturo zraka, termostatski ventil se zapre, prostor je hladen, račun pa nič manjši.
Rešitev je zelo preprosta. Radiator mora biti »gol«, vse instalacije na radiatorju (navadni ali termostatski ventil, delilnik toplote) so vidne. Zavesa je dvignjena nad radiator najmanj 10 cm in spuščena od stropa za najmanj 10 cm, za toliko naj bo tudi odmaknjena od stene in dvignjena od tal. Radiatorjev z vrha nikoli ne zapiramo, notranja okenska polička naj sega največ 1 - 3 cm čez zid. Daljša že ovira dvig toplote med zidom in radiatorjem ter zmanjšuje dostop toplega zraka do stekel. Nasvet velja upoštevati v zasebnih ali večstanovanjskih stavbah, ne glede na opremo (navadni ali termostatski ventil, delilnik toplote) ali velikost, starost, material ter obliko radiatorja.
 MOKER COKEL
Težava, kot jo navaja Bogo: Pri novogradnji (vselitev 2003) sem 2008 termoizoliral fasado in cokel s stiroporom 12 cm. Hidroizolacijo sem od temeljev podaljšal do gornje višine sedanjega cokla (25 - 30 cm). Podkleteni del hiše je hidroizoliran, sledi 5 cm stirodur, plastična folija s čepki (ti so žal obrnjeni ven) ter drenažni sistem. Ta je širok cca 80 cm in globok 1,5 m, pod drenažo je narejeno betonsko korito v katero je vstavljena drenažna cev. Speljana je levo in desno ob hiši (črka U) v ponikalnico na spodnji strani hiše. Fasadni del toplotne izolacije sega cca 10 cm pod asfalt. Ta je debel 6 cm, leži na peščenem nasutju. Po asfaltiranju (april 2010) je cokel moker (prej nikoli). Asfalt je sicer nagnjen od hiše, cokel pa je pod napuščem. Na podlagi opazovanja ne morem ugotoviti ali je vlaga na coklu posledica zunanjega dežja ali podzemne vode iz hriba (lapor), ki je za hišo in iz katerega po obilnem deževju še par dni odteka voda. Zanima me, kaj mi je storiti preden dam cokel obleči v kulirplast? Ali bo nato cokel nabreknil, odstopil ali kaj podobnega. Mislim, da je že malo pozno!? Hvala za odgovor.
Rešitev: Strah pred nabrekanjem cokla je upravičen, zato morate rešitev najti pred zaključnim slojem. Iz 6 fotografij, ki ste jih poslali, je razvidno, da vlago vleče tudi na zaključni sloj že končane fasade (nad coklom, bel vogal med garažnimi in vhodnimi vrati). Hkrati pa te vlage ne vleče tam, kjer imate jaške. Za rešitev je najpomembnejše najti zunanji izvor vlage, ki je lahko nad asfaltom ali pod njim. Kot kaže pa izvor ni notranji - kondenčni. Če je izvor nad asfaltom (dež), je rešitev enostavna. Kulirplast bo preprečil dostop vlage na cokel, v tem primeru predlagam dodatno tesnjenje med asfaltom in zaključnim slojem (silikon, zaokrožnica). Seveda pa morate počakati poletje in popolno osušitev cokla. Bolj verjetno pa je (fotografije kažejo na to), da je problem (voda, vlaga) pod asfaltom, kar je sicer nelogično, saj imate narejeno drenažo, a druge razlage ne vidim. Če se potrdi, da voda s hriba pod asfaltom moči cokel imate dve možnosti. Presekati vodi dostop do hiše z novo vertikalno drenažo (na meji ob cesti), še boljša rešitev pa je, da s kotno brusilko tik ob asfaltu prerežete mrežico in lepilo. To naredite testno na recimo 1 m dolžine in opazujte vlago (rob zarišite s svinčnikom). Ko (če) bo vlaga izginila boste tako prerezali fasado na vseh 3 straneh, kjer so težave, izrezan del pa zapolnili s silikonskim kitom. Tu pazite, da boste hkrati z njim zatesnili tudi stik asfalta in cokla.
 ZIMSKO PREZRAčEVANJE V DEžJU ALI MEGLI
Napaka izhaja iz napačne predpostavke, da je v mokrem vremenu nesmiselno (celo škodljivo) prezračevanje, saj pride v objekt več zračne vlage, kot jo iz njega odide.
Rešitev: Ob primeru enake zunanje in notranje vlažnosti - recimo da higrometer v obeh primerih pokaže 100 % - obnovimo dejstva o deležu vlage v zraku pri različnih temperaturah zraka (podrobneje opisano v članku Odprava plesni, pdf, november 2010). Največja količina vlage (v gramih), ki je lahko v m3 zraka, je približno sorazmerna s temperaturo zraka. Pri 10°C je v m3 zraka največ 10 g vode, kar pomeni 100 % vlažnost. Pri 22°C je v m3 zraka lahko največ 22 g vode, kar zopet pomeni 100 % vlažnost. Hladen zimski mraz je suh, saj lahko m3 vsebuje pri 0°C le 4,4 g vode, pri - 10°C 2,2 g, pri - 20°C pa le 0,9 g. Naredimo (poenostavljen) zaključek. Pri 100 % vlagi zunaj in znotraj ter notranji temperaturi 22°C in zunanji 11°C imamo po zamenjavi zraka s prepihom v 2 - 4 min notranjo vlago na idealnih 50 %. Steklo okna na sliki nam pokaže smeri prehajanja zraka pri zračenju. Zgoraj odhaja ven vlažen notranji (ki na hladnem steklu takoj kondenzira), spodaj pa vstopa hladen zunanji.
 TOPLOTNI MOSTOVI OKROG OKNA
Napaka: Očitno je termoizolacija okrog okna še vedno pretrd oreh za vse »mojstre«. Opišimo napake:
1. XPS termoizolacija (stirodur) na špaleti NI bolj termoizolativna, kot Neopor. Do pred kratkim je imel XPS lambdo 0,039 W/mK (torej je bil slabši, ne pa boljši), danes ima 0,032 W/mK, kar je enako Neoporju na fotografiji. Napaka je, da je tu le 2 cm XPS, kar še vedno ustvarja toplotni most.
2. Druga napaka so široke fuge na stiku XPS in Neoporja, zapolnjene z lepilom. Če gre tak stik v globino je to mini toplotni most.
3. Tretja napaka so različni materiali (XPS, Neopor, glave sider, lepilo v stikih), ki bodo povzročili različno delovanje zaključne plasti, kar pomeni lisasta fasada. Izgled take fasade si lahko ogledate nekaj slik naprej.
4. Četrta napaka je zid pod oknom, na katerega se bo montirala zunanja kamnita polička brez termoizolacije. Ta del bo tudi zagotovil plesen na notranji polički in spodnjem okenskem okvirju.
Rešitev: Montaža okna na zunanjo stran je idealna za vse stavbe. Špaleta nastane iz termoizolacije, toplotnega mostu ni. V tem primeru pa izštemanje macete, kamor se vgradi Neopor enake debeline, kot drugje na fasadi. S tem bi se izognili skoraj vsem opisanim napakam. Sidra se vgradi tako, da se za glavo sidra izreže 2 - 3 cm globoko luknjo. Po montaži sidra vrh prekrijemo z izvrtanim materialom in dosežemo enotnost fasade. Poznavanje (in uporaba) metra, ter kvalitetno rezilo za pravokotnost pa je osnova za montažo plošč termoizolacije brez tako debelih stikov. Najboljša in edino smiselna rešitev je torej v izbiri dobrega mojstra.
 TOPLOTNI MOST OKROG OKNA
Napaka: Očitno je učenje investitorjev in izvajalcev zelo dolgotrajen proces, saj kot za stavo delajo nove in nove toplotne mostove. Pri oknu na fotografiji bodo nastali na vseh štirih straneh. Spodaj - kjer bo šla kamnita polička na beton - bo 100 %, ob straneh bo prišlo nekaj cm termoizolacije (premalo!!), roletna omarica pa je svoja zgodba. Poizkus z 2 cm termoizolacije je sicer prava smer, a zopet premalo. Več o tem preberite v rubriki »Črna točka«.
Rešitev: Najboljša, najcenejša in najbolj enostavna je montaža okna ravno z zunanjo linijo zidu. V primeru na fotografiji se zgoraj (pri roletni omarici) ne da narediti nič. Na ostalih treh straneh pa je rešitev v izdelavi macete. Izštema se jo v širini debeline termoizolacije fasade (20 cm) in z globini do okvirja okna. V to mesto se nalepi termoizolacija, ki bo tako na vseh 3 straneh preprečila toplotni most. Poličko se na termoizolacijo prilepi z lepilom.
 FASADA
Napaka: Več kot očitno sta vidni dve zelo pogosti napaki pri pritrjevanju termoizolacije na fasado. Prva je uporaba pritrdil (sider), druga lepljenje stikov plošč na stiku.
Rešitev: Sidra pri zasebnih hišah niso potrebna, lepilo dovolj kvalitetno spoji zid s termoizolacijo. Če se želi tudi sidrati, je potrebno za glavo sidra izrezati 2 - 3 cm globoko luknjo. Po montaži vrh sidra prekrijemo z izvrtanim materialom. Tako imamo na fasadi enoten material. Pri oblaganju fasade s termoizolacijskimi ploščami (optimalne so s preklopom, to je »folcem«) te lepimo le zadaj, nikoli na robovih. Pazimo, da se robovi vedno stikajo 100 %, kar pomeni, da je rezanje plošč pri vpasovanju vedno natančno in pravokotno. V nasprotnem gre v reže lepilo iz prve plasti zaključka fasade, kar je zopet napaka.
 PLESEN
Napaka: Plesen je velika in neprijetna težava, ki je posledica (ne pa vzrok) napake. Najpogosteje nastane na vlažnih površinah, ki so posledica kondenzacije notranje vlage na hladni površini (toplotnem mostu) oboda stavbe. Možen vzrok plesni je tudi zamakanje oboda stavbe z zunanje strani (streha, temelji, ...).
Rešitev: Trajna in najboljša je kvalitetna termoizolacija oboda stavbe, s katero odstranimo vzrok, to je toplotni most. Kvalitetna pomeni dovolj debela fasada (20 cm), zadnja plošča (30 cm), streha (40 cm) in tlak proti raščenemu terenu (15 cm). Debelina pa ni vse. Izjemno pomembna je kvalitetna izvedba z upoštevanjem pravila »pol metra čez«. Opozarjamo, da imajo »šlampasto« termoizolirane stavbe celo več toplotnih mostov, kot neizolirane. Pri slednjih so velike toplotne izgube, toplotnih mostov pa (skoraj) ni. Druga rešitev - s katero zmanjšujemo posledice - pa je učinkovito zimsko prezračevanje celotne bivalne etaže vsaj 3 x dnevno, vsakič za 2 - 4 minute, vedno na prepih. Tako učinkovito odstranimo vlago, ki nastane v stanovanju z bivanjem. Ne pozabimo. Štiri članska družine »proizvede« z dihanjem, znojenjem, kuhanjem, kopanjem,... v 24 urah 10 - 15 litrov tekočine. Več kot 99 % jo moramo odstraniti s prezračevanjem skozi okna ali prisilno z rekuperacijo. Vse pohištvo je potrebno odmakniti od sten in dvigniti od tal vsaj za 5 cm. S tem omogočimo, da prepih odstrani tudi vlago izza in izpod pohištva. Več o plesni in odpravi težav preberite med članki.
 »PRAVA« DEBELINA TERMOIZOLACIJE
Napaka: Še vedno se - napačno - verjame, da je 15 cm termoizolacije med špirovci na stropu podstrešnega stanovanja dovolj. Druga napaka pa je prepričanje, da obstaja samo ena termoizolacija (ne po materialu in komercialnih imenih), kar pomeni, da so vse termoizolacije enako termoizolativne.
Rešitev: Prave debeline ni, v strehi podstrešnega stanovanja se priporoča 40 cm (λ = 0,041 W/mK). Ne pozabimo, da nas termoizolacija zaščiti pred zimskim mrazom in poletno vročino. Slednja je na podstrešnih stanovanjih še posebej nadležna.
Termoizolativnost odraža lambda (λ), ki je na grafikonu modra in oker oznaka. Manjša ko je lambda, večja je termoizolativnost, z debelino termoizolacije (spodnji del grafa od 18 - 30 cm) se manjša tudi toplotna prehodnost (levi del grafa z vrednostmi od 0.10 - 0.22 W/m2K). Z manjšo toplotno prehodnostjo (U) se manjša poraba energije za ogrevanje in hlajenje prostorov.
 NAPAčNO OBRNJENA BRADAVIčASTA FOLIJA
Napaka: Bradavičasta folija s čepki na eni strani je dobra rešitev pri termo in hidro izolaciji zasutega dela stavbe, le pravilno mora biti obrnjena.
Rešitev: Folijo je potrebno obrniti tako, da so čepki na notranji strani. Tako se med folijo in termoizolacijo ustvari prostor višine čepkov (okrog 1 cm), po katerem lahko voda - ki bi slučajno prešla čez folijo - nemoteno odteče.
 STIK FASADE, COKLA IN TEMELJEV
Napaka: Napaki sta dve, prva na coklu, druga na temeljih. Zaradi »lepote« se je lastnik odločil, da bo cokel zamaknjen, kar pomeni brez termoizolacije ali z minimalno, da je poravnal stik s temelji. Goli betonski temelji in pomanjkljiv cokel bosta prevajala zimski mraz v notranjost ter podhlajala tlak in spodnji del obodnih zidov. Na teh toplotnih mostovih se bo kondenzirala notranja vlaga iz zraka, na vlažne površine bo takoj prišla plesen.
Rešitev: Obisk pri energetskem svetovalcu je zamujen, še vedno pa je čas, da se termoizolira cokel do debeline obstoječe termoizolacije fasade. Nujna je termoizolacija temeljev (poglejte v rubriko »črne točke«), zelo priporočljiva tudi izvedba vertikalne in horizontalne drenaže. Če ne bo narejenega nič od navedenega, ostane le redno zimsko prezračevanje skozi okna (3 x dnevno, vsakič za 2 - 4 min, celotna etaža na prepih). V primeru, da se vgradi prezračevalni sistem z rekuperacijo, bo skozi toplotne mostove izgubljal energijo, ne bo pa plesni.
 TOPLOTA IZ GREZNICE
Napaka: Razpadanje organskih snovi v greznici ni napaka, napaka pa je, da take energije še ne znamo koristno uporabiti. Na zasneženi fotografiji je sicer lepo vidno »ogrevanje od spodaj«.
Rešitev: Kemijski proces razpadanja organske snovi, ob katerem se ustvarja toplota, je osnova bioplinskih elektrarn, ta tehnologija je poznana za velike sisteme. Za družinske greznice pa še ni razvita, ker - tako pravijo - je danes še prevelik vložek in premajhna korist.
 TOPLOVODNA KINETA
Napaka: Toplovodna kineta - ta povezuje od ogrevane stavbe ločeno kurilnico - je pogosta napaka, zima nam zopet odkrije slabost, skozi katero celo ogrevalno sezone po nepotrebnem izgubljamo energijo. Sicer je napeljava stara 35 let, cevi so izolirane le s filcem neznane debeline.
Rešitev: Optimalna je sanacija kinete, kar pomeni izkop, zamenjava cevi (zaradi starosti je to smiselno narediti) in zelo dobro termoizolirati celotno dolžino cevi od kotla do vstopa v ogrevano stavbo. Druga možnost je podzemni del odklopiti in speljati cevi po zraku (če je to glede prevoznosti dvorišča in estetike sprejemljivo). Tretja možnost je prestaviti kotel v ogrevano stavbo.
 SOLITER
Napaka: Pritisk zunanje vode na temelje s slabo hidroizolacijo ali brez se odraža v belem puhastem materialu, imenovanem soliter. Kemijsko to ni soliter, temveč soli, ki jih je osmozni dvig vlage prinesel iz vlažnega dela in odložil na mestu izsušitve. Poleg tega, da je pisana fasada »grda« se na notranji strani zunanjega zidu pogosto pojavlja tudi plesen. Problem je tudi v stalnem zmanjševanju statične stabilnosti stavbe.
Rešitev: Optimalna je sanacija temelja in izdelava hidroizolacije. Dobre primere poiščite v iskalcu »Iskanje podatkov NEP po energetskem ukrepu«, kjer izberete »Obnovljena starejša hiša«. V primeru, da je to preveč zahteven ukrep se nujno naredi vsaj vertikalna in horizontalna drenaža. Kako se to naredi si oglejte v »Črne točke« v »Toplotni mostovi pri temeljih«
 PLOčNIK
Napaka: Pogosto se okrog stavbe zabetonira pločnik (trotoar). Če ga povežemo z zunanjim zidom smo naredili hladilno rebro (kot balkon), ki nam pozimi na notranjo stran zunanjega zidu prenaša zunanji hlad. Posledica tega podhlajanja je plesen.
Rešitev: Med pločnik, zunanje stopnice, teraso, vhodni del,... vedno postavimo termoizolacijo v debelini, kot na fasadi (20 cm). To naredimo tudi v primeru, da fasade ne nameravamo termoizolirati (kar sicer ne priporočam). V tem primeru naj bo ločilna termoizolacija (obvezno stirodur) debela vsaj 10 cm.
 PESKOLOV
Napaka: Žleb brez urejenega odtoka vode v kanalizacijo ali ponikalnico stalno vlaži spodnji del stavbe. Dokaz so lepe zelene alge, ki jim stalna vlaga omogoča udobno življenje.
Rešitev: Izdelava peskolova in odvod deževnice v kanalizacijo. Druga - še sprejemljiva - rešitev je zaključek žleba tik nad tlemi s kolenom 90 stopinj in zatesnitvijo vseh razpok na stiku stavba - tla.
 NEUSTREZEN DIMNIK
Napaka: Prevečkrat je dimnik že pri novi stavbi neustrezen, še pogosteje pa to postane po energetskih izboljšavah na obodu stavbe (termoizolacija, menjava oken) ali celo zamenjavo energenta. Z izboljšavami se manjša potrebna moč kotla, zato postane obstoječi predimenzioniran, s čemer pada tudi izkoristek. Pokazatelj tega je kondenzacija vlage v dimniški cevi in kotlu. Posledica je rjavenje kotla, v dimniku pa agresivna kisla tekočina nažira dimniško cev, na stikih pogosto pride ven na plašč dimnika, kot je razvidno iz fotografije.
Rešitev: Premer dimnika mora biti prilagojen energentu, moči kotla in višini. Moč kotla se dimenzionira na potrebno prostornino (volumen) ogrevanja (ne pa število sob ali celo radiatorjev) in toplotnim izgubam na obodu stavbe. Pri izbiri materiala dimniške cevi imajo prednost lahki materiali (inox, plastika, steklokeramika) s čim manjšo maso. Celoten dimnik mora biti dobro termoizoliran. Zunanji v celoti, notranji pa od podstrešja navzgor. V primeru podstrešnega stanovanja pa od strehe navzgor. Vse to omogoča optimalni vlek brez kondenzacije in preboj kondenzata na zunanjo stran dimnika.
 LEDENE SVEčE
Napaka: Napak je več, ledene sveče so le pokazatelj. V pričujočem primeru je najpomembnejša napaka slaba termoizolacija strehe, druga pa nekvalitetna okna. Fotografija je posneta na severni strani (ni vpliva sonca), objekt pa je javni (Osnovna šola).
Rešitev: Tehnična je enostavna. Menjava oken in kvalitetna termoizolacija strehe, brez toplotnih mostov. Mnogo težje je poiskati osebo, ki je za to odgovorna, lažje pa plačnika »proč vržene energije«. To smo občani (državljani), saj gre plačilo tega energetskega razmetavanja iz proračuna Občine. Kako zagotoviti učinkovito rabo energije v javnih stavbah, pa ostane vprašanje za milijon €.
 TERMOIZOLACIJSKE ZNAčILNOSTI MATERIALOV
Napaka: Pogosto se posameznemu materialu pripisuje prevelika ali premajhna termoizolativnost. Drastičen primer tega nepoznavanja je »termoizolacija« fasade s 3 cm siporeksa, ki jo je lastnik naredil v prepričanju, da je to dobra rešitev. Pogled na sliko in v tabelo pove, da je hišo dejansko oblekel z 0.5 cm termoizolacije, kar je tragično.
Rešitev: V tabeli je sicer naveden Tervol, podatek 0,041 W/mK pa velja za vse termoizolacije starejšega tipa (kamena in steklena volna, stiropor). Zanemarljivo boljši je Stirodur (0,039 W/mK), za cca 20 % je boljši Neopor (0,032 W/mK), še boljši pa Webrov Super 22 (0,022 W/mK) za katerega proizvajalec trdi da je 10 cm enako termoizolativno, kot 20 cm termoizolacije z lambdo (λ = 0,041 W/mK).
 PREKLADA JE TOPLOTNI MOST
Napaka: V primeru, da lastniki starejše hiše po menjavi oken ne bodo termoizolirali fasade, bo betonska preklada velik toplotni most z zagotovljeno plesnijo v stanovanju.
Rešitev: Na zunanji in spodnji strani se da na opaž (pred betoniranjem preklade) 2 - 5 cm termoizolacije (Neopor, Stirodur, Stiropor, komi plošča). Tako eliminiramo toplotni most, saj ima preklada iz betona enak ali celo boljši koeficient toplotne izolativnosti (U), kot zid. Optimalna rešitev je seveda termoizolacija celotne fasade, V tem primeru se montira okna ravno z zunanjo linijo zidu. Špalete so tako narejene iz termoizolacije, kar eliminira tudi toplotne mostove na špaletah.
 ENOTNA TERMOIZOLACIJA FASADE
Napaka: Včasih se - iz nejasnih razlogov - pojavi na fasadi več materialov (na sliki stiropor in kamena volna). Različno delovanje materialov v spremenjenih vremenskih pogojih nam zagotavlja "pisanost" fasade, možno tudi razpoke na stiku. Druga napaka je lepilo na stiku dveh plošč stiroporja, tretja pa kovinska sidra. V obeh primerih se bodo sidra in stiki videli po deževju in vlažnem vremenu. To, da ni termoizoliran cokel pa je problem, obdelan v rubriki »Črne točke«.
Rešitev: Za fasado uporabimo le en material, stikov se NIKOLI ne lepi, za individualne stavbe sidra običajno niso potrebna, cokel se VEDNO termoizolira pol metra pod ravnijo notranjega tlaka z enako debelino kot fasada, v zasutem delu obvezno z XPS (stirodur).
 TERMOIZOLACIJA CEVI V KOTLOVNICI
Napaka: Pogosto »pozabimo« v kotlovnici termoizolirati razvodne cevi centralnega ogrevanja. Tako po nepotrebnem zgubljamo toploto celotno ogrevalno sezono.
Rešitev: Preprosta in poceni. Na trgu so dostopne različne izolacijske cevi (ravne polietilenske, gibljive gumirane, solarne, ...) in različnih dimenzij. Izolacijska cev z zadrgo je optimalna za termoizolacijo cevi delujočih sistemov.
 SVETLOBNI JAšEK
Napaka: Tudi svetlobni jašek je potrebno ločiti od stavbe (obodnega zidu), saj nam neustrezen ohlaja steno (hladilno rebro, kot balkon), posledično povzroči plesen, še posebej v primeru kletnega stanovanja.
Rešitev: Optimalno je, da uporabimo montažni PVC svetlobni jašek, ki ga z dolgimi vijaki na katerih so distančniki za debelino termoizolacije, pritrdimo na stavbo. Če želimo na vsak način betonski svetlobni jašek, ga naredimo samostojno. Opaž naredimo na že položeno termoizolacijo (XPS, 20 cm) v bodočem zasutem delu hiše. Med stene jaška in obod stavbe postavimo (da nima stika z obodno steno). Če želimo na vsak način betonski svetlobni jašek povezati s stavbo, ga moramo kasneje termoizolirati tako, kot balkon. To pomeni z 20 cm XPS (stirodur) na vseh straneh, vsaj pol metra, merjeno od obodnega zidu ven. To nam bo ustvarilo obilo težav, zato je bolje uporabiti prvi predlog, pogojno tudi drugega.
 OBOD STAVBE
Napaka: Izbiro energetsko boljših zidakov ne moremo imenovati napaka, je pa investicija ekonomsko vprašljiva. Če bi zidali brez termoizolacije, so med posameznimi materiali in njihovimi debelinami pomembne razlike (rdeči stolpec). Ker pa imajo sodobne stavbe okrog 20 cm termoizolacije na fasadi (pasivne do 50 cm) izgubi material oboda praktično vse termoizolacijske prednosti, kar vidimo na desni strani tabele (zelena polja). Pri 20 cm termoizolacije so koeficienti toplotne izolativnosti (U) praktično enaki.
Rešitev: Stavbo se zida z najtanjšim in najcenejšim zidakom (ki mora seveda zadostiti vsem statičnim in protipožarnim zahtevam), prihranek se investira v debelejšo termoizolacijo. Če uporabimo modularni blok 19 cm namesto 29, pridobimo v vsaki etaži okrog 4 m2 bivalnih površin. Ne pozabimo. Stavbo nosijo stebri, ne zid.
 ELEKTRO OMARICA NA FASADI
Napaka: Vse termoizolacijske oslabitve na obodu stavbe so toplotni mostovi. Vgradnja omaric brez ali z ne dovolj termoizolacije je pogosta napaka, posledica je plesen na notranjim steni za omarico.
Rešitev: Optimalno je, da so omarice prostostoječe, ne na fasadi. Če to ni mogoče, moramo omarico montirati v termoizolirano ležišče. To pomeni, da izštemamo v zid prostor za širino in debelino omarice + na vsako stran za debelino termoizolacije. Primer: Za omarica dimenzij 50 x 70 x 12 cm in debelino termoizolacije na fasadi 20 cm izštemamo ležišče 90 x 110 x 12 cm in na vseh 5 (1 x zadaj, 4 x okoli omarice) prilepimo termoizolacijo. Potem omarico vstavimo v to termoizolirano »gnezdo«, po končanih delih bo omarica v ravnini zaključnega sloja fasade.
 TERMOIZOLACIJA BETONSKEGA STEBRA
Napaka: Pri termoizolaciji oboda stavbe moramo vedno upoštevati pravilo »pol metra čez«, kar pomeni, da pol metra izven oboda stavbe termoizoliramo vse balkone, stebre, zidove, betonske nosilce, temelje, kolenčni zid na podstrehi,... S tem eliminiramo vpliv hladilnega rebra na notranjost, ki jo - brez te rešitve - hladilno rebro podhlaja, kar povzroči kondenziranje notranje vlage, navlaženje in prihod plesni.
Rešitev: Napaka je že popravljena, rešitev je dobra, o estetiki ne razpravljamo.
 DVIG VLAGE čEZ 2 METRA
Napaka: Starejša stanovanjska hiša - v njej je sedaj neogrevana garaža - je bila pred leti nestrokovno »olepšana«. Lastnik je cokel in del fasade do vrha oken pobarval s paro nepropustnim slojem (Sinkolit). Ta je vlagi, ki v zid vstopa skozi spodnji del zidu brez hidroizolacije onemogočil izhlapevanje. Na sliki je lepo razvidno, kaj se zgodi v takih primerih. Na nekaterih mestih (levi vogal, med oknoma, desni vogal nad coklom) se je voda nabirala v večjih količinah, da je pozimi zmrznila in fasada je »zacvetela«. Glavnina vlage pa je iskala pot višje in jo našla nad zaključkom opleska, več kot 2 m visoko. Med prebijanjem ven, je povzročila odstopanje zgornje plasti fasadnega sloja.
Rešitev: Optimalna je hidroizolacija temeljev (na portalu NEP Slovenija je opisano kar nekaj dobrih rešitev), če to ne gre se naredi vertikalno in horizontalno drenažo. Za oplesk se uporabi material, ki omogoča izhlapevanje vlage.
 NEDOKONčAN COKL IN ZUNANJE STOPNICE
Napaka: Pogosto se stavbe iz različnih razlogov ne zaključijo. Fotografija pokaže primer nedokončanega cokla in v zid vpetih zunanjih stopnic. Srečna okoliščina je, da pritlična etaža ni ogrevana. Če bi bila, bi se na obeh toplotnih mostovih kondenzirala notranja vlaga, tej sledi plesen.
Rešitev: Termoizolacija cokla in temeljev v globino pol metra z isto debelino termoizolacije, kot je že narejena. Rešitev stopnic je tu težavna, saj bi jih morali odrezati na stiku z zidom za debelino termoizolacije. Zunanje stopnice NIKOLI ne vežemo na stavbo, vedno so vpete le v gornji podest in temelj stopnic. Razmik med stopnicami in zidom je za debelino bodoče fasade, pri 20 cm termoizolacije torej 20 cm razmika.
 ŽLEB PUščA
Napaka: Detajli so pomembni tudi pri vzdrževanju. Šlamparija - boljšega izraza ne najdemo - omogoča zaradi zamaknjenega žleba stalno navlaževanje obodne stene. To pospešuje propadanje stavbe, na notranji strani pa dovolj veliko navlaženje plesnive stene.
Rešitev: Popravilo zamaknjenega stika žleba, za kar potrebujemo 5 minut.
Izberite področje:
• Gradnja stavbe
• Zunanjost stavbe
• Talna voda in vlaga
• Temelji
• Obodne stene
• Strehe
• Vgradnja oken
• Balkoni
• Stiki gradbenih elementov
• Dimniki
• Notranjost stavbe
• Kurilne naprave
• Ogrevalni sistemi
• Prezračevalni sistemi
• Vsi vpisi
<< Nazaj |
